Deziluzionistični naslov, ki običajni naslov samo napoveduje, ne da bi ga izrekel, označuje temeljno dramaturško značilnost Martinićevih dramskih besedil. Martinić namreč z diskretnimi nagovori bralca, poslušalca oziroma gledalca ves čas na način sodobne, predvsem nemške dramatike opozarja, da ne poslušamo nekaj resničnega, ampak pripoved o nečem resničnem. S tem kritičnim odmikom je skladno njegovo brezobzirno, neusmiljeno izrekanje resnice o bivanjskem položaju njegovih dramskih likov. Ivor Martinić v tej igri govori o fizičnih in čustvenih posledicah srbsko-hrvaške vojne pred dvajsetimi leti. Ostro postavlja pred nas nerešljiv preplet domoljublja in neizbežne fizične in čustvene pohabe tistih, ki so sledili moralnim zahtevam tega domoljublja, v veliki meri pa izgubili sebe in svoje bližnje. Martinićevo igro uvrščamo v spored, ker ta absurdni preplet velja za vse čase in vse svetove, kjer še poznajo pojem domovine.
Posnetek te radijske igre ni na voljo.