Dramsko besedilo je bilo prvotno napisano za gledališče in zanj je avtor prejel Držićevo nagrado za najboljše hrvaško dramsko besedilo leta 2012. Pozneje je bilo predvajano na radiu in celo adaptirano za film na Hrvaškem, uprizorjeno pa tudi v tujini.
Intimna drama se odvija med umirajočim moškim, njegovim očetom in njegovim nekdanjim dekletom. Na nedramski, v prvem delu retrogradni način, se odvije dan po označenih urah. Jezik je banalen, pogovori vsakdanji, vendar Zajecu uspe napetost vgraditi med zamolčanim in izgovorjenim in jo locirati v medsebojne odnose. V besedilu so premisleki, premolki in odlašanja tista, ki tvorijo srž globoko človeškega. Pritisk minevanja in končnosti sili like k priznanju nekaterih življenjskih zmot, vendar prevlada spoznanje, da je skoraj zmanjkalo časa in da se bistvenega ne da ubesediti.