Nemški pisatelj je v svoji stvaritvi združil monologa dveh bolnih ljudi. Tega ni storil z namenom, da bi razkril njuno klinično sliko, temveč da bi nas opozoril na pošastno odtujenost in razčlovečenje, do katerega lahko pride v človekovi psihi. Monologa Jacquesa Muellerja in gospe Disselkamp sta zanimiva predvsem zaradi pretanjene psihološke karakterizacije, zaradi občutka za upodabljanje najdrobnejših odtenkov, pa tudi zaradi evokativne sposobnosti, s katero pisec ustvarja psihično razpoloženje teh dveh ljudi. Za pacienta ju ni naredila bolezen, ampak njuna življenjska usoda in okoliščine, v katerih se je oblikovala.
Posnetek te radijske igre ni na voljo.