Potovalci

Igro sestavljata filozofski komentar slovenskega dramatika in teatrologa, ki dogajanje vodi, in dogajanje, ki prikazuje duhovno potovanje Zupančičevih junakov iz realnosti kodiranega sveta v veliko sanjo – v drugačen vzporedni svet, v katerem bo vse postalo Eno. Prvi pol je zunaj, v realnem kodiranem svetu, drugi pol v veliki sanji, kamor zmore človek, ko odvrže vse staro, privajeno, in postane svoboden. To je svet, ki ga drugi ne vidijo. Realnost je vzporednica veliki sanji, brez te vzporednice ne bi mogli ničesar prevesti v sanjo in bi za zmeraj ostali zunaj, neizpolnjeni, zato avtor pravi: “Sanj nikakor ne smemo ukiniti. Če bi jih ukinili, ne bi bilo več nobenih začetkov in nobenih možnosti, da bi ugledali pokrajine, ki so onkraj stvarnega, a so tako resnične, da brez njih ne bi zaznali prav ničesar, niti realnosti.” Toda Zupančičeva čakalca za razliko od Beckettovih v igri Čakajoč Godota natanko vesta, kaj ju čaka: enkrat se bo zgodilo, enkrat bo vse Eno. Velika sanja bo realnost …