Izboljševalec sveta je malce bolehen, razdvojen, a dobro podkovan s filozofijo. Do družbenih mehanizmov je lucidno kritičen in posmehljiv, zaničuje oblast in zaspano ljudstvo, sovraži nagrade, ker naredijo človeka krotkega. Načrtno hudoben in ciničen je. Živi izključno v svoji glavi, med tem ko ga telo s poslednjimi trzljaji bolečine brezupno opozarja, da ga pravzaprav sploh ni. Ljudi okrog sebe uporablja le z namenom, da iz njih iztisne in si prisvoji še poslednjo kapljico zemeljske energije. Poanta Bernhardtove drame je torej tako imenovani sindrom »življenja v glavi«, s katerim je močno obremenjena vsa sodobna civilizacija.
Posnetek te radijske igre ni na voljo.