Antigona

Antigona Dominika Smoleta je nastala v času, ko so se v jugoslovanski in slovenski socialistični družbi začela na novo in ne brez političnih odporov odpirati vprašanja posameznika in njegovega svobodnejšega odnosa do političnega sistema. Del takratnih intelektualcev si je namreč prizadeval postati sogovornik vladajoči partiji, česar pa jim ta neposredno ni pustila. Zato so svojo identiteto poiskali v moralni superiornosti, zvestobi visokim, nemalokrat zelo abstraktnim moralnim načelom. To duhovno podnebje pa je prav Smoletova Antigona ujela v celoti. Njeno moralistično in sentimentalno humanistično sporočilo pa blaži in plemeniti avtorjeva ironija. Ob tem je pomembno ključno dejstvo, da je Smole argumente posameznika in oblasti tehtal, oblikoval skrbno, nepristransko v prostem verzu in briljantnem slogu. Fabula sloni na starogrškem mitu. V bratomorni vojni padeta Polineik in Eteokles. Prvi obvelja za izdajalca, drugi za junaka. Novi tebanski kralj Kreon v skladu z običaji ukaže, naj izdajalčevo truplo zgnije pred obzidjem, junakovo pa naj bo pokopano z vsemi častmi. Temu se upreta sestri bratov Antigona in Ismena, sklicujoč se na še starejši zakon, po katerem morajo biti pokopani vsi mrtvi. Bo obveljal moralni zakon ali zakon države? To je bilo izhodišče že Sofoklove tragedije in je tudi izhodišče Smoletove, le da je Smole obogatil svojo igro še z dramaturško iznajdbo ? naslovna junakinja, Antigona, se namreč v drami sploh ne pojavi, o njenih mislih in dejanjih govorijo drugi, vendar pa zato njena misel ni nič manj prisotna in tudi nič manj aktualna.