Kot je na današnji novinarski konferenci povedal Jelen, so morali prizore, ko so jih postavili, prevesti v "naš notranji svet, slepi svet, ki se nam bohoti, ko dobimo zvok". To je po njegovih besedah tudi tisto, kar je čar radijske igre: "Radijska igra je načeloma slepa umetnost, ki potrebuje svoj notranji oder."
Najprej so postavili sliko, nakar so jo prevajali in iskali zvočne komponente. Gledališko igro so prilagajali mikrofonom, tehničnim zahtevam, zvoku in ustvarjanju zvoka ter prišli do stvari, ki so "čudne za oder, ampak odlične za zvok". Gledalec bo lahko v gledališču zaprl oči ter se prepustil zvoku in zgodbi, ki bo prihajala vanj samo skozi besede, glasbo in zvoke, je povedal. Dodal je, da bo občinstvo v gledališču na nek način videlo, kako nastaja radijska igra.
Kot je še povedal, jim je bil moto pri raziskovanju tudi to, da se "nismo nič naučili, da se je zgodovina spet zavrtela in ponovila". Enako politiko glede preseljevanja in delovne sile je mogoče videti ne le v Nemčiji, ampak v vsem zahodnem svetu, na Nemčijo pa so se osredotočili, ker so se ukvarjali s Fassbinderjem. Ta se, ko so nastajali njegovi teksti, morda niti ni zavedal, kako daleč vidi. Je pa dobro vedel, kaj počne in piše, je še povedal režiser.
Igralka Neda R. Bric je povedala, da pri igranju vlog ni nobene razlike glede na različne medije, prestava pa ji je poseben izziv predstavljala z več vidikov, med drugim zaradi odločitve, da se igralci ne gledajo med seboj, ampak da vsi gledajo naprej.
Po besedah soprevajalca besedila in odgovornega urednika programa Ars Mateja Venierja se radio in gledališče srečujeta v radijski igri in odpirata veliko možnost za oba medija. Predstava bo obema prinesla nove poglede ne samo na raziskovanje besede in igre na radiu, ampak tudi v raziskovanju zvočne podobe predstave, ki se približuje ars akustiki.
Dramaturginja Saška Rakef je povedala, je bil Grešni kozel (Katzelmacher) prva Fassbinderjeva igra za gledališče. Napisal jo je leta 1968 in zanjo prejel ugledno nagrado Gerharta Hauptmanna za dramatiko. Zgodbo je prelil v filmski scenarij, po katerem je v naslednjem letu v pičlih devetih dneh posnel svoj drugi dolgometražni film.
Ta eksperimentalni, avantgardni projekt, v katerem je Fassbinder sam odigral ključno vlogo, in sicer grškega priseljenca Jorgosa, ki zamaje skoraj letargično rutino soseske v predmestju Münchna, je na filmskem festivalu v Mannheim-Heidelbergu prejel kar sedem nagrad in postal eden njegovih finančno najuspešnejših projektov. Stal je namreč 80.000 nemških mark, prinesel pa mu jih je 650.000 v nagradah in še 350.000 v retroaktivnih subvencijah. Dovolj, da je s tem denarjem financiral nekaj svojih naslednjih filmov. Kot je še povedala dramaturginja, je predstava spoj filmskega in dramskega dela Katzelmacher.
V predstavi igrajo še Anja Drnovšek k. g., Željko Hrs, Uroš Maček, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Robert Prebil, Ivan Rupnik in Matija Vastl. Prevod podpisuje še Urban Belina, glasbo in režijo zvoka Bojana Šaljić Podešva, scenografijo in kostumografijo Irena Pivka.
Premiera bo 5. junija z neposrednim radijskim prenosom na programu Ars.