Zgodovina neke ljubezni

Klub CD, Avtorici in izvajalki Polona Vetrih, Sonja Pahor

Avtorski recital z naslovom Zgodovina neke ljubezni razkriva strastno ljubezensko-profesionalno zvezo med igralko Adele Sandrock ter dramatikom in pisateljem Arthurjem Schnitzlerjem, ki se je razvila konec 19. stoletja, potem ko so igralki dodelili glavno žensko vlogo v pisateljevi drami Pravljica. Zveza je trajala le dobro leto, zapustila pa goro strastnih pisem.
Priznana igralka Polona Vetrih in vrhunska pianistka Sonja Pahor bosta oživili ne le njuno vihravo razmerje, marveč tudi orisali čas na prelomu stoletja in pričarali ozračje dekadentnega fin-de-siecla.

Ko sem odprla vrata, je Sonja, premočena od dežja, stala na pragu.
Lonca, veš, kaj mi je rekla nona?
Kaj?
Pričakovala sem kakšen koristen nasvet, kot na primer: Obuj tople nogavice in daj na glavo kapo!
Ampak ne, stvar je bila veliko resnejša, nona je namreč rekla tole: Sounjica, če ne bš pridna jen če ne mislš jehrret klavirja, te buh štrafou! Jemaš taljent jen ga muoreš nucat!
Nič nisem rekla, saj tudi nisem imela priložnosti. Še preden sem odprla usta, da bi kaj zinila, je že začela igrati klavir. Zaprla sem vrata, da je ne bi motila. Čez dve sekundi  jih je odprla in zaklicala vame: Velja tudi zate!
Spoznali sva se, ko je bilo Sonji 15, meni pa 14 let. Sonja je bila že na koncu srednje glasbene šole, jaz sem bila na začetku. Imeli sva isto pedagoginjo, profesorico Zorko Bradač. Učila nas je vse: od tega, kako se drži žlica, do igranja na klavir. Ah, zlati časi. Takrat so učitelji še imeli potrpljenje z mladimi. Po hodnikih glasbene šole se je šepetalo o čudežni deklici, Sonji, ki je pri treh letih vkorakala v klavirsko učilnico in na veliko presenečenje navzočih, meni nič tebi nič, začela igrati na inštrument.
Preden sem jo spoznala, sem ugibala, kakšna je in kakšno bo najino prvo srečanje. Gotovo je, da sem vedela, da si bova všeč in da bova postali prijateljici. Nisem se zmotila. Postali in ostali sva prijateljici za vse življenje. Kako tudi ne. Vezala naju je ista usoda. Bili sva zapisani umetnosti. Hočeš, nočeš, moraš. Najini mami sta bili Primorki, doma iz istega kraja. Moja mama se je rodila v graščini, kjer je bil kasneje v bližini domicil neke gledališke skupine. Sonjina mama je bila rojena v hiši, kjer je bila pozneje glasbena šola in kjer je Sonja vztrajno podila otroke od klavirja; zato da je lahko sama sedla zanj. Bili sva čisto navadni dekleti, hodili sva na drsališče, špricali šolo in pomerjali obleke.
Navadni dekleti? Ah, najbrž ne povsem. Presneto dobro sva vedeli, kaj nama je usojeno. Sonja je občasno izgubila note, in ker ni imela možnosti dobiti novih, si je kupila ploščo in se po njej naučila npr. Beethovnov 5. klavirski koncert. Mene pa so že pri 19 letih ruknili na čisto pravi oder. Ruknili pravim zato, ker mi ni bilo niti najmanj lahko in ker igralski poklic ni hec, ki se ga gre najstnica.
Skupaj sva preživljali nedeljske in sobotne popoldneve. Skupaj sva hodili na počitnice k Sonji v Koper. Hodili sva na koncerte in v gledališče. Skupaj sva fantazirali, igrali, peli in plesali. Sonja me je spremljala na klavirju, medtem ko sem izvajala svoj dramski program. Neutrudno sva improvizirali in dali duška svoji domišljiji. Še danes je tako, ko nama čas dopušča, da sva skupaj, bodisi v Toskani ali pa v Sloveniji. Ostajava doma, živiva v svojem svetu in ga oblikujeva po svoje. Ne pustiva se motiti. Zakaj le? Če pa je ta svet tako zanimiv in prijazen.

Že leta sva se pogovarjali, da bova kakšno ušpičili skupaj. Sedaj je čas, da to tudi narediva. Izbrali sva besedilo in glasbo. Sonja je rekla, da bo na izbrano glasbo dodala še svoje improvizacije. Če lahko Sonja, potem bom tudi jaz! Besedilo sem zato dopolnila s svojimi besedami. Saj pravim, kot v starih časih, ko sva bili še zelo mladi.
Ko se je Sonja preselila v Italijo, je velikokrat lovila slovensko radijsko postajo, da me je slišala v kakšni radijski igri. Redno je prebirala članke in od daleč spremljala mojo igralsko pot. Bila je med prvimi, ki so si ogledali in poslušali moj televizijski in radijski portret. Še vedno jih nekaj zna na pamet! Dopisujeva si po elektronski pošti in si telefonirava po skaypu. Sonja elektronsko pošto veliko bolje obvlada od mene, ker ima urne prste. Meni bolj leži skayp, ker sem vajena hitrega govorjenja. Tako se vse lepo izravna.
Halo, Sonja, kaj delaš?
Pastičo!
Oooo, si imela koncert?
Ja, veš, sem dala notri malo mesa in cukete!
Ja, to bo pa dobro.
Ja, je bilo fajn, Chopin in pa Rahmaninov.
Ne, ne, sem mislila na pastičo. Bo dobro?
Ja, seveda. Si ti že imela tisti nastop?
Ja, seveda. Najprej bom servirala namaz in potem …
Ne, ne, sem mislila vprašat, če si že imela tisti nastop, o katerem si govorila zadnjič?
Oh, ja, imela, imela …
Vsemu sva se privadili. Obvladava svoj poklic, internet in gospodinjstvo!
Sonjina nona, a si vesela?
Res upam, da naju buh ne bo štrafou!