Cankarjev dom, 18. 11. 2009

Zgodovina neke ljubezni

Izmenjava igrivo-duhovitih pisem med ljubimcema, ki sta se burno razšla. Ob razpadu zveze je Adele Arthurju vrnila vsa pisma, le draguljev ne!
:
:

Foto Domen Pal/Memento

SR, 18. novembra, ob 20. uri – PREMIERA
PO, 7. decembra, ob 20. uri

 

Klub CD, Avtorici in izvajalki Polona Vetrih, Sonja Pahor

 

Avtorski recital z naslovom Zgodovina neke ljubezni razkriva strastno ljubezensko-profesionalno zvezo med igralko Adele Sandrock ter dramatikom in pisateljem Arthurjem Schnitzlerjem, ki se je razvila konec 19. stoletja, potem ko so igralki dodelili glavno žensko vlogo v pisateljevi drami Pravljica. Zveza je trajala le dobro leto, zapustila pa goro strastnih pisem.
Priznana igralka Polona Vetrih in vrhunska pianistka Sonja Pahor bosta oživili ne le njuno vihravo razmerje, marveč tudi orisali čas na prelomu stoletja in pričarali ozračje dekadentnega fin-de-siecla.

Ko sem odprla vrata, je Sonja, premočena od dežja, stala na pragu.
Lonca, veš, kaj mi je rekla nona?
Kaj?
Pričakovala sem kakšen koristen nasvet, kot na primer: Obuj tople nogavice in daj na glavo kapo!
Ampak ne, stvar je bila veliko resnejša, nona je namreč rekla tole: Sounjica, če ne bš pridna jen če ne mislš jehrret klavirja, te buh štrafou! Jemaš taljent jen ga muoreš nucat!
Nič nisem rekla, saj tudi nisem imela priložnosti. Še preden sem odprla usta, da bi kaj zinila, je že začela igrati klavir. Zaprla sem vrata, da je ne bi motila. Čez dve sekundi  jih je odprla in zaklicala vame: Velja tudi zate!
Spoznali sva se, ko je bilo Sonji 15, meni pa 14 let. Sonja je bila že na koncu srednje glasbene šole, jaz sem bila na začetku. Imeli sva isto pedagoginjo, profesorico Zorko Bradač. Učila nas je vse: od tega, kako se drži žlica, do igranja na klavir. Ah, zlati časi. Takrat so učitelji še imeli potrpljenje z mladimi. Po hodnikih glasbene šole se je šepetalo o čudežni deklici, Sonji, ki je pri treh letih vkorakala v klavirsko učilnico in na veliko presenečenje navzočih, meni nič tebi nič, začela igrati na inštrument.
Preden sem jo spoznala, sem ugibala, kakšna je in kakšno bo najino prvo srečanje. Gotovo je, da sem vedela, da si bova všeč in da bova postali prijateljici. Nisem se zmotila. Postali in ostali sva prijateljici za vse življenje. Kako tudi ne. Vezala naju je ista usoda. Bili sva zapisani umetnosti. Hočeš, nočeš, moraš. Najini mami sta bili Primorki, doma iz istega kraja. Moja mama se je rodila v graščini, kjer je bil kasneje v bližini domicil neke gledališke skupine. Sonjina mama je bila rojena v hiši, kjer je bila pozneje glasbena šola in kjer je Sonja vztrajno podila otroke od klavirja; zato da je lahko sama sedla zanj. Bili sva čisto navadni dekleti, hodili sva na drsališče, špricali šolo in pomerjali obleke.
Navadni dekleti? Ah, najbrž ne povsem. Presneto dobro sva vedeli, kaj nama je usojeno. Sonja je občasno izgubila note, in ker ni imela možnosti dobiti novih, si je kupila ploščo in se po njej naučila npr. Beethovnov 5. klavirski koncert. Mene pa so že pri 19 letih ruknili na čisto pravi oder. Ruknili pravim zato, ker mi ni bilo niti najmanj lahko in ker igralski poklic ni hec, ki se ga gre najstnica.
Skupaj sva preživljali nedeljske in sobotne popoldneve. Skupaj sva hodili na počitnice k Sonji v Koper. Hodili sva na koncerte in v gledališče. Skupaj sva fantazirali, igrali, peli in plesali. Sonja me je spremljala na klavirju, medtem ko sem izvajala svoj dramski program. Neutrudno sva improvizirali in dali duška svoji domišljiji. Še danes je tako, ko nama čas dopušča, da sva skupaj, bodisi v Toskani ali pa v Sloveniji. Ostajava doma, živiva v svojem svetu in ga oblikujeva po svoje. Ne pustiva se motiti. Zakaj le? Če pa je ta svet tako zanimiv in prijazen.

Že leta sva se pogovarjali, da bova kakšno ušpičili skupaj. Sedaj je čas, da to tudi narediva. Izbrali sva besedilo in glasbo. Sonja je rekla, da bo na izbrano glasbo dodala še svoje improvizacije. Če lahko Sonja, potem bom tudi jaz! Besedilo sem zato dopolnila s svojimi besedami. Saj pravim, kot v starih časih, ko sva bili še zelo mladi.
Ko se je Sonja preselila v Italijo, je velikokrat lovila slovensko radijsko postajo, da me je slišala v kakšni radijski igri. Redno je prebirala članke in od daleč spremljala mojo igralsko pot. Bila je med prvimi, ki so si ogledali in poslušali moj televizijski in radijski portret. Še vedno jih nekaj zna na pamet! Dopisujeva si po elektronski pošti in si telefonirava po skaypu. Sonja elektronsko pošto veliko bolje obvlada od mene, ker ima urne prste. Meni bolj leži skayp, ker sem vajena hitrega govorjenja. Tako se vse lepo izravna.
Halo, Sonja, kaj delaš?
Pastičo!
Oooo, si imela koncert?
Ja, veš, sem dala notri malo mesa in cukete!
Ja, to bo pa dobro.
Ja, je bilo fajn, Chopin in pa Rahmaninov.
Ne, ne, sem mislila na pastičo. Bo dobro?
Ja, seveda. Si ti že imela tisti nastop?
Ja, seveda. Najprej bom servirala namaz in potem …
Ne, ne, sem mislila vprašat, če si že imela tisti nastop, o katerem si govorila zadnjič?
Oh, ja, imela, imela …
Vsemu sva se privadili. Obvladava svoj poklic, internet in gospodinjstvo!
Sonjina nona, a si vesela?
Res upam, da naju buh ne bo štrafou!

                                    Polona Vetrih
 
POLONA VETRIH
Igralka Polona Vetrih je znana, priznana in priljubljena slovenska gledališka umetnica. Njeno ime je povezano s številnimi uspešnimi projekti. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je študirala na londonski Akademiji za glasbeno in dramsko umetnost (LAMDA), kjer so jo ob podelitvi diplome razglasili za najbolj šarmantno igralko ter tudi za najbolj nadarjeno učenko te šole.
V produkciji Cankarjevega doma je ustvarila vrsto pomembnih vlog, sicer je vseskozi članica ljubljanske SNG Drame. Nastopila je v naslovni vlogi monodrame Uršule Cetinski Alma (1995) in v Kasparju Petra Handkeja (1998). Ob Ivu Banu, v režiji Borisa Kobala,  je igrala v komediji Bernarda Sladea Ob letu osorej. To je bil slovenska uspešnica vseh časov, ki so jo ponovili 272-krat, ogledalo si jo je 72.000 gledalcev (produkcija CD, 1987). S predstavo Shirley Valentine, prav tako v režiji Borisa Kobala, je večkrat obkrožila Slovenijo. Nastopila je na številnih slovenskih odrih in tudi na Dunaju, v Frankfurtu, Bologni , londonskem West Endu in New Yorku. V predstavi Alma so jo videli v Trstu, Zagrebu, Sarajevu, na Nizozemskem, v Baslu in Tel Avivu.
V septembru 2008 je v Cankarjevem domu nastopila v monokomediji Alda Nicolaja Blagi pokojniki , dragi možje. Na zadnje pa smo jo v Cankarjevem domu videli v predstavi Macbeth po Shakespearu, režiserja Ivice Buljana, ki je na letošnjem 44. Borštnikovem srečanju prejela nagrado za najboljšo uprizoritev.

SONJA PAHOR

Sonja Pahor je bila rojena v Kopru. Klavir je začela igrati s štirimi leti in kmalu odšla v Ljubljano, kjer je že kot trinajstletna učenka profesorice Zorke Bradačeve imela svoj prvi samostojni koncert. Študij je nadaljevala pri Dubravki Tomšič na Akademiji za glasbo ter po končani diplomi dobila Prešernovo nagrado. Izpopolnjevala se je v Taormini in na salzburškem Mozarteumu pri znanih pianistih, kot so Magda Tagliaferro, Fausto Zadra, Nikita Magalov in Carlo Zecchi, pri katerem je pozneje tudi diplomirala, in sicer na Akademiji svete Cecilije v Rimu. Je nagrajenka več pianističnih tekmovanj, med njimi v Pescari, Trevisu, Tarantu in Senigallii.
Poleg svojih številnih recitalov je izvedla tudi koncerte v komornih zasedbah ter kot solistka z različnimi simfoničnimi orkestri iz Italije, z Litovskim nacionalnim simfoničnim orkestrom, Ruskim simfoničnim orkestrom iz Saratova, Orkestrom Slovenske filharmonije. Sodelovala je z glasbeniki, kot so Massimo Pradella, Bruno Campanella, Juozas Domarkas, Cristiano Rossi in drugi.
V njen obsežni koncertni repertoar sodijo dela klasičnih in sodobnih skladateljev. Leta 1996 ji je skladatelj Primož Ramovš posvetil skladbo Koncertantni diptih za klavir in orkester, katerega krstno izvedbo je predstavila ljubljanskemu občinstvu  skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije v okviru Slovenskih glasbenih dni leta 1999. Založba kaset in plošč RTV Slovenije  je izdala njeno zgoščenko z naslovom Klavir v mavrici časa, bila pa je uvrščena tudi med predstavnike slovenske glasbene kulture v zbirki Sto slovenskih glasbenikov, ki jo je izdala Prešernova družba v Ljubljani.
Sonja Pahor je docentka klavirja na državnem Glasbenem konservatoriju Luigija Cherubinija v Firencah ter vodi klavirske mojstrske tečaje na toskanski Glasbeni šoli Sinfonia in na Art’s Academy v Rimu. Je članica žirij mednarodnih klavirskih tekmovanj v Pesaru, Rimu, Firencah in drugod, minuli mesec pa je tudi predsedovala žiriji na ljubljanskem tekmovanju Zlati Chopinov prstan. 

Cene vstopnic:

Zgodovina neke ljubezni
20 EUR

Sonja Pahor, klavir
12, 8* EUR
(* za dijake in študente)

10-odstotni popust ob hkratnem nakupu vstopnic za obe prireditvi.
________________________________________________________________________________

Informacije: Kristina Jermančič
                     T (01) 2417 172
                     E kristina.jermancic@cd-cc.si 

Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo in Cankarjev dom, 11. 5. 2010
Kulturni bazar 2010
Cankarjev dom, 20. 2. 2010
Hamlet iz Litve