Fran Levstik:

Fran Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah leta 1831. Gimnazijo je končal v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Olomoucu (1854–55), na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je postal domači učitelj. Bil je tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, med letoma 1864 in 1865 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, izdal je sedem številk satiričnega časopisa Pavliha, a je moral zaradi “narodnega izdajstva” prekiniti z izdajanjem, nazadnje delal pri prevodu državnega zakonika (1871–72) in kot skriptor v licejski knjižnici. Zaradi telesnih in psihičnih naporov je zbolel za duševno boleznijo in umrl v Ljubljani leta 1887.

Bil je pesnik, pripovednik, literarni kritik, časnikar in začetnik mladoslovenskega gibanja. Z deloma Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja in z različnimi kritičnimi spisi je zakoličil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Bil je začetnik literarne smeri, ki se je pojavila leta 1858 in živela kot vzporedni pojav slovenskega realizma. Kot primer uresničitve svojih literarnih načel in napotkov za pisanje proze je Levstik napisal povest Martin Krpan z Vrha.

Po ljudskem izročilu, ki je v Pivki (Svetem Petru na Krasu) še živo, je fiktivna domačija Martina Krpana na Sveti Trojici blizu Pivke in Postojne. Na tej cesti, ki je vodila v Trst, je bilo tovorništvo s soljo najbolj živahno in tam je morala tudi ljudska pripovedka o tovorniku Krpanu živeti najbolj krepko in neokrnjeno.

Avstrija ni dovoljevala kupovati in prodajati soli, pa tudi glede domače tržaške je odpravila monopol in uvedla prosto trgovino šele leta 1819, zato so sol do takrat tihotapili, pri čemer je večkrat prihajalo do spopadov med tihotapci ter mitničarji in nadzorniki. Od teh svojih rojakov — nekdanjih tovornikov je Levstik dobil epski motiv o Krpanu in je posredno mogel preučevati in posnemati tudi junakovo izražanje, značaj in miselnost. Po drugi razlagi je Krpan tovoril angleško sol ali soliter, ki se je uporabljal za izdelavo razstreliva, v kar pa etnolog Bojan Baskar dvomi in bolj verjame, da so soliter uporabljali kot konzervans. Tudi z vidika carinske zgodovine in primerjalne mitologije se zdi najbolj verjetno, da je Krpan tovoril le navadno sol.

Režiser Janez Burger:

Režiser, scenarist in producent Janez Burger je dobil prve spodbude na področju filmske režije na seminarju Joca Jovanovića, ki ga je priredila Slovenska kinoteka. Že leta 1989 je kot amater zrežiral in napisal scenarij za kratki igrani film Vrata. Leta 1996 je diplomiral iz filmske in tv-režije na Filmski akademiji (FAMU) v Pragi na Češkem s televizijskim filmom Macek, za katerega je prejel nagrado Češkega literarnega fonda za najboljši scenarij in režijo. Leta 1998 je posnel televizijski dokumentarni film o Cukrarni v Ljubljani (Sladka hišica). Leta 1999 je bil režiser in koscenarist celovečernega igranega filma V leru, ki je na 2. festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel šest priznanj, med drugim za najboljši film (po mnenju žirije slovenskih kritikov in mnenju občinstva) in za najboljši scenarij. Leta 2000 je režiral kratki dokumentarni film Matura 2000, v istem letu je posnel tudi televizijsko humoristično nanizanko Novakovi. Je soustanovitelj eksperimentalnega gledališkega studia Burgerteater. Za to gledališče je 1999 režiral predstavo Piki in Roni, leto kasneje pa predstavo Gospa Margareta. Leta 2003 je skupaj z Janom Cvitkovičem ustanovil producentsko hišo Staragara, v kateri je produciral Cvitkovičev film Odgrobadogroba, ki je leta 2005 zmagal na festivalu slovenskega filma, osvojil več kot dvajset mednarodnih nagrad in bil prodan v petnajst držav. Leta 2004 je bil soavtor scenarija in režiser celovečernega igranega filma Ruševine, ki je na 7. festivalu slovenskega filma prejel skupaj trinajst nagrad, med drugim nagrado vesna za najboljši film in za najboljšo režijo. Leta 2007 je bil režiser in scenarist kratke igrane tv-drame Sonja in filma Na sončni strani Alp, ki je prejel nagrado vesna za najboljši kratki film leta 2008. Leta 2010 je bil režiser in scenarist celovečernega igranega filma Circus fantasticus. Film je na 13. festivalu slovenskega filma 2010 v Portorožu prejel osem nagrad, med drugim vesno za najboljši igrani film in za najboljšo režijo. V koprodukciji z Opero in Baletom SNG Maribor, EPK Maribor 2012 in SNG Opera in balet Ljubljana je leta 2012 postavil Kogojevo opero Črne maske.

Režiser o projektu Martin Krpan:

»Levstikova pripovedka o Martinu Krpanu z Vrha je nedvomno material, ki je globoko ukoreninjen v kulturni zavesti vsakega Slovenca. Postavlja se vprašanje, kako ga približati otrokom, ki rastejo v poplavi avdiovizualnih senzacij – od televizije, preko kina do internetnih in video igric in raznih aplikacij na pametnih telefonih –, obenem pa ne izgubiti tistega, kar je najbolj pomembno – magije pripovedovanja zgodbe o temeljnem slovenskem super junaku. Vsi se spomnimo briljantnega Martina Krpana v izvedbi Staneta Severja, kjer nas igralec skozi pripovedovanje Levstikove zgodbe zapelje v svet topline, ironije in prave pravljičarske magije. Ta posnetek mi je bil tudi vodilo pri razmišljanju o tokratni postavitvi. Osnova predstave bo pripovedovalec, ki bo pripovedoval Levstikovo pripovedko skupaj z dialogi vseh likov, ki v njej nastopajo. S pomočjo animacij pa tudi drugih avdiovizualnih senzacij se bo zgodba s pripovedovalca širila po odrskem prostoru in v interakciji z njim tvorila kompakten svet sodobne avdiovizualne pripovedi. Na ta način bomo skušali ustvariti toplo in zabavno predstavo, ki bo z zgodbo o junaku iz 19. stoletja zapeljala otroke iz 21. stoletja.«