SNG Nova Gorica z zgodovinsko otvoritvijo malega odra ravno s predstavo Grenki sadeži pravice kaže drznost, pogum in odločnost. To so kvalitete, ki so potrebne za nov začetek, za zagon in kreativni naboj. Naboj Grenkih sadežev je čakal kar 37 let (prva uprizoritev je bila leta 1974 v Gledališču Glej), zdaj pa je ponovno sprožen in nič ga ne more ustaviti. Navidezni časovni skok nazaj naj ne pomeni preteklosti, ampak vizijo odrske prihodnosti v odličnosti, ustvarjalnosti in predanosti.
Milan Jesih začne na začetku.
Kako se je začelo?
Imel sem občutek, da taka reč visi v zraku. Posebno po predstavi Kdor skak, tisti hlap Rudija Šeliga in tudi s svežim spominom na prozo Tomaža Šalamuna Jonas. Pa sem se spravil pisat, si pri tem pomagal s spomini na branje in knjigami, ki sem jih imel pri roki, časniki, in je kar teklo, sámo je narekovalo tempo in ritme ... in se podprlo z akutno zaljubljenostjo v gledališče. Maloprej sem s Pupilijo še sam nastopal in tik potem sodeloval z režiserjem Zvonetom Šedlbauerjem kot pisec besedila pri nastanku predstave Limite.
Je imel prvotni tekst kaj navodil za igralce?
Ne, nobenih didaskalij; na koncu, ko sem moral dramske persone pobiti, da bi se igra učinkovito končala, so bili namesto navodila »umre« samo pluski za križce. Ko je Dušan Jovanović videl napisano, je rekel, »Kot Shakespeare.«
Ste se takrat zavedali, da je tekst zelo improvizacijski? Vam je žal, da se ni izkoristil ta naboj, da bi preraslo v neko gibanje, podobno kot danes naprimer Improliga?
Na kaj takega še pomislil nisem. Še zdaj precej zadrto ločim med napisanim gledališkim tekstom za naštudirano igro in novodobnim improm. Saj impro je tvegan, lahko je simpatičen, prisrčen, največkrat zabaven, kaže domiselnost, iznajdljivost, zelo razgalja improvizatorjevo osebnost v vseh parametrih, ga pozdravljam, vendar je zagotovo nekaj drugega kot bolj moje staro gledališče, v katerem, vsaj za del besedila, ne verjamem v improviziranje na odru. Mogoče tudi zato ne, ker sem po naravi natančen, pikolovski, dlakocepski pisec (in prevajalec), ki dneve pušča odprto alternativo med copato in copatom, preden se odloči.
Mediji so takrat zagotovo več pozornosti posvečali dogajanju v zvezi z gledališčem, dramatiko. Kakšne so bile napovedi, prognoze, pred premiero?
Več pozornosti so posvečali predstavi, recenzije videnega so bile obsežnejše in bolj analitične, napovedovali pa so, kolikor so, veliko bolj lapidarno. Takrat tako imenovani stiki z javnostmi niso delovali po današnjih načelih, piar je bil še v prihodnosti. Zato se za del pričakovanj omejim na občutke ekipe: pričakovali smo, da bo predstava zažgala, kot se je takrat reklo.
Pa odzivi po premieri? So se razni kulturni funkcionarji obregnili ob tekst, znake, sporočila, karkoli?
V političnem smislu? Niti ne. Prejšnja država je nekako pulzirala: zdaj je dovolila malo več, zdaj so malo stisnili. Konec šestdesetih in začetek sedemdesetih je bila nekakšna odjuga, svinčena sedemdeseta, tako poimenovana pozneje, so šele prihajala. Res pa je, da so predstavo posneli za televizijo, tam so jo pa zaklenili.
V strokovnih krogih so predstavo večidel pozdravili, za tekst se je slišalo, da je kaj revolucioniral in s čim pometel. Hvalabogu sem vedel, koliko daleč sega in sem ostal do velikih besed rezerviran; vendarle pa sem vedel, da sem tako rekoč prijavil neki patent.
Bi Grenke sadeže kaj spremenili? Neki fenomeni, ki so se izpeli, bi imelo smisel?
Ne vem. Sem mislil na sestrsko igrico s tem patentom, pa imam samo naslov, Sladka jedrca trpljenja, naprej ni šlo. Tudi Grenkih sadežev, kakršni so, zdaj ne bi posodabljal s kakšnimi letošnjimi ocvirki. Saj pa igra tudi ni bila narejena s kakšnimi satiričnimi nagibi. Ni mislila biti družbeno kritična, kot se je takrat reklo, ampak je pač ta segment kar nekako vdrl v igro. Saj enako tudi humor. Skupine Monty Python še nismo poznali, a tiste vrste humor je bil nekako v zraku. Bil je navsezadnje način naše komunikacije. Nekaj med absurdom in nonsensom.
Ima slovenščina tudi ta komedijski moment? Preobračanje besed, namerne zmote v komunikaciji in podobno. Vseeno se zdi, da ta učinek težje dosežemo kot v angleščini?
To ima vsak jezik. Kar poglejte, koliko je tega preobračanja besed dandanes v politiki ali naprimer v oglaševanju. V sedemdesetih je na vse to literatura že pokazala. V modernizmu je bilo tega ogromno.
Kako vidite evolucijo družbenega razumevanja pojma »politično gledališče«? Kakšen je razlika po skoraj štiridesetih letih?
Nisem kaj prida poznavalec razvoja teoretskih in zgodovinopisnih pojmov. Saj takrat sta bila in gledališče in politika nekaj drugega; se pravi sta bila drugačna tudi in politika kot teater in politično gledališče.
Grenkih sadežev si nisem predstavljal kot politično gledališče. Z notranjimi očmi sem videl asketsko predstavo: četvero igralcev v črnih trikojih, brez preoblek in rekvizitov, zgolj igralska sredstva. Še sanjalo se mi ni, da se da iz tega narediti tako zabavno predstavo, kot sta jo iznašla dramaturg Aleksander Zorn in režiser Zvone Šedlbauer.
Razlog za takratne študentske demonstracije je bil drugačen od tistih v maju 2010. Za kaj točno ste se zavzemali?
No, bilo je širše in globlje nezadovoljstvo, a bila je še na svetu vera v utopijo. Gibanje samo ni imelo kakšnega jasnega skupnega cilja, izražalo je predvsem silno voljo po spremembah, povečini v obzorju tistega, kar je sebe predstavljalo za socializem, a je bilo neki bogvekaj, neka vladavina tedanje samozvane elite.
Tu pa imamo nedvomno podobnost z današnjim časom, s tem, da so zdajšnji še bolj volovski.
Kako se počutite, vedoč, da bo vaš tekst odprll mali oder SNG Nova Gorica?
Štejem si v čast. Sicer pa me je uprizoritve malček strah, negotov sem, ne vem, kako lahko tekst zavibrira danes. Radoveden sem, kaj lahko tista igra tistega mladeniča danes še pove, ko je v njej toliko aktualizmov.
***
Milan Jesih: Grenki sadeži pravice
Režiser Andrej Jus; dramaturg Andrej Zupanec; svetovalka za jezik Alida Bevk; scenografinja in kostumografinja Jasna Vastl; avtor glasbe Branko Rožman; oblikovalec luči Samo Oblokar
Igrajo:
Jemavec - Ana Facchini
Grbavec - Arna Hadžialjević
Gobavec - Peter Harl
Dajavec - Kristijan Guček
Povezave: