Zborovanje ptic na Mucijevih dnevih v Ateljeju 212

Farid ud-Din Attar, perzijski pesnik iz 12. stoletja, je iz stare sufijske zgodbe o pticah ustvaril eno najlepših alegoričnih pesnitev v verzih Manteq Al-Teyr (Zborovanje ptic) o iskanju resnice življenja in minevanja. Francoski pisatelj Jean-Claude Carrière je tekst predelal v gledališko igro, ki so jo v režiji Petra Brooka leta 1979 igrali na festivalu v Avignonu in kasneje uspešno tudi drugod.

Ptice (simbol človeške duše) se po nagovoru Smrdokavre odločijo, da bodo poiskale mitskega ptiča Simorgha, skrivnostno bitje, ki naj bi bil del vidnega kot tudi nevidnega sveta. Na poti skozi puščavo zemeljskih izkušenj neodločno begajo, se srečajo s tistimi, ki so že pred njimi zašle, se ustavile, odnehale ali se preprosto želele vrniti v svoj stari svet. Poleg nevarnosti tako doživljajo še stisko lastne neodločenosti: napredovati, premagati prepreke, preiti nemogoče ali se vrniti v znano. Ob spoznanju, da so še vedno na istem mestu, se zlijejo s to svetlobo, ki je začetek in konec vsega. Gre pravzaprav za le navidezno, nekakšno negibno potovanje v lastno notranjost, kjer je pogosto treba plačati visoko ceno, da smo se sposobni soočiti sami s seboj, prepoznati svoje »sence« (zavezanost zemeljskemu, zaslepljenosti, okvire uma) in da zaživimo s svetlobo v sebi, ki nam je bila podeljena in je naša prvinska popolna podoba, naša čista esenca.
Besedilo je prevedla Danica Geršak, scenograf je Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, glasbo je prispeval Branko Rožman, asistent režiserja in koreograf je Gregor Luštek, oblikovalca svetlobe sta Jernej Lorenci in Branko Hojnik, lektor Janez Bostič, oblikovalka maske Mirjana Djordjević.

Mucijevi dnevi v beograjskem Ateljeju 212 so gledališki festival, posvečen režiserju Ljubomirju Muciju Draškiću (1937–2004), dolgoletnemu upravniku tega gledališča. Letos potekajo tretjič. Beograjsko občinstvo si bo lahko ogledalo 12 predstav, izbranih med najboljšimi predstavami na prostoru nekdanje Jugoslavije.

Atelje 212, ustanovljen leta 1956, je bil zasnovan kot gledališče, v katerem naj bi se igrala nova avantgardna drama pod vplivom dogajanj v Evropi v tistem času. V letih, ki so sledila, se je Atelje 212 skozi svoje predstave, pisce in režiserje, a še posebej skozi velike igralce, razvil v eno najpomembnejših gledališč tega dela Evrope. Bili so prvi v Vzhodni Evropi, ki so igrali Beckettovo absurdno dramo Čakajoč Godota, sledil je niz drugih avantgardnih dram avtorjev, kot so Sartre, Faulkner, Ionesco, Camus, Pinter, Adamov, Ruževic, Joyce, T. S. Eliot, Genet … Dolgoletna upravnica Ateljeja Mira Trailović je skupaj z Jovanom Ćirilovim ustanovila enega največjih evropskih gledaliških festivalov BITEF, ki je nastal leta 1967 v Ateljeju 212.