Nataša in Ravil sta se kot klovna izobraževala na Akademiji za cirkuške in odrske umetnosti v Moskvi in med nastajanjem predstave Luna na cesti sta se ozrla k začetkom njune klovnovske poti.

Ravil je v otroštvu navdušeno obiskoval gledališke krožke, že takrat pa so ga navdihovali klovni, zlasti Oleg Popov, ki je bil prava zvezda, v svetu najbolj znan ruski klovn. Kaj ga je najbolj navdušilo, je težko reči, mogoče njegov znameniti karirasti klobuk … Vsekakor se je iz gledaliških voda kaj kmalu preselil v cirkuške in od svojega dvanajstega ali trinajstega leta dalje je redno obiskoval cirkuški studio v mestu Gaj. Logično nadaljevanje je bila Akademija za cirkuške in odrske umetnosti v Moskvi, kjer se je začel s cirkusom ukvarjati resno in profesionalno.

Z Natašo je bilo malo drugače. Seveda je vedela za cirkus, tudi Olega Popova je poznala in prav tako je bila navdušena nad njegovim karirastim klobukom. Vendar pa nikakor ni pričakovala, da jo bo zaneslo v cirkuške vode, saj je bila predana gledališka igralka. Toda ne usmerjamo le mi življenja, tudi življenje usmerja nas, in tako je Nataša pristala na Akademiji za odrske in cirkuške umetnosti. Nove možnosti so jo navdušile: trapez … žongliranje … akrobatika … najbolj pa so jo prevzeli klovni. Cirkus jo je kmalu začel privlačiti precej bolj kot klasično oziroma »čisto« gledališče.

Moskovska akademija je bila takrat (nekako do leta 1995) edina akademija za cirkuške umetnosti v svetu in je bila res nekaj posebnega. Sicer so v Evropi in Ameriki obstajale še druge šole, vendar niso ponujale tako širokega znanja, ker so delovale v sklopu nekaterih večjih cirkusov; učile so obrti, niso pa ustvarjale razgledanih ljudi in igralcev, ki bi bili zmožni narediti »nekaj več«.

Kot državno šolo so moskovsko akademijo uradno odprli leta 1928, čeprav je že od leta 1913 kot šola za akrobate ponujala posamezne »predmete« in tečaje. Do leta 1961 – tedaj so se tudi na področju cirkusa in gledališča pojavili novi tokovi in vrenja – je delovala kot višja šola, tedaj pa so njen program razširili z akademskimi disciplinami, cirkuškim umetnostim so priključili odrske  – in nastala je Akademija za cirkuške in odrske umetnosti.

Takrat so cirkuško umetnost jemali zelo resno – zares kot umetnost, in kot vsaka umetnost si je zaslužila akademijo, pa tudi cirkuško stavbo, ne le šotorov obledelih barv. Cirkus je bil torej cenjen enako kot gledališče, balet, glasba … in enako so ga tudi obravnavali.

Nataša in Ravil sta ta srečna leta še ujela, potem pa se je kolo obrnilo … Plamenico cirkuškega razvoja je prevzela Kanada, kjer je konec osemdesetih nastal Cirque du Soleil, ki je črpal prav iz tradicije ruskega cirkusa in moskovske cirkuške akademije, ta pa je začela zaostajati. Tako se je središče razvoja cirkuške umetnosti preselilo na drugo stran sveta – a tako pač je, in dobro je, da je znal izkušnje, ki so se dolga desetletja nabirale v Rusiji, kdo prevzeti, ponesti naprej in jih nadgraditi.

V Montrealu je nastala šola, danes akademija, ki po vzoru ruske ponuja akademske vsebine, različne programe, smeri, in je pravzaprav ena najzanimivejših gledaliških šol danes. Precej cirkuških šol obstaja tudi v Franciji, ki je bila vseskozi ena najbolj »cirkuških« držav. Vodilna v Evropi in ob montrealski trenutno najzanimivejša v svetovnem merilu je tista v mestu Chalons-en-Champagne. Ostale ponujajo ožje programe, namenjene denimo samo klovnom, žonglerjem, akrobatom, omenjene tri akademije pa poskrbijo za res celostno izobrazbo – in tudi moskovska še vztraja, čeprav preživlja težka leta; medtem ko montrealska in chalonska stremita naprej, dopuščata eksperiment in inovativnost, je moskovska postala muzej, ki se ukvarja z ometanjem prahu s spomenikov in starih trofej. Pa bi bil že čas, da se ozre na šoli, ki sta se prej zgledovali po njej, prevzame od njiju, kar ponujata naprednega, in postane središče za nove ideje, vzgoji novo, drzno generacijo mladih, ki bodo cirkuško umetnost popeljali naprej, v nove višave.

Da je Natašo in Ravila, potem ko sta se spoznala na tedaj še cvetoči moskovski Akademiji za cirkuško umetnost, pot zanesla ravno v Slovenijo, ni bilo naključje, temveč modra usmeritev življenja samega. Sem ju je privabila simpatičnost dežele, ki leži tako blizu središča sveta, pa so jo tokovi cirkuškega vrveža povsem obšli. Prav v tem sta videla izziv: ta košček sveta sta povezala s cirkusom in v skoraj dvajsetih letih vzgojila novo generacijo gledalcev, ki znajo ceniti tovrstno umetnost. Kajti tako kot mora mlad glasbenik poslušati prave tone, da se nauči oceniti kakovost zvoka, morajo to možnost imeti tudi mladi cirkuški navdušenci.



Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 947 Kb)