Igralka sem. Svojemu poklicu pripadam z vsem svojim bistvom. Z vsem svojim bitjem. Od mladih sanj do prvih korakov na poklicnem odru. V živo se spominjam sreče in muk, neprespanih noči, ko išceš pot. Zgodi pa se, včasih, da veš že od vsega začetka, ko še prebiraš tekst, da osebo poznaš, da je nekje že od zdavnaj v tebi. Treba jo je samo oblikovati z vsemi čutili, da začne dihati s tabo, ker samo čaka, da izbruhne in spregovori s tvojimi usti. Dolge, čudne poti so za mano. Včasih se spotikaš, tudi spotakneš, se znajdeš v praznem prostoru. Potem pride prva misel in pot se odpre. Zmeraj pa bo to samo tvoja podoba. Ni rečeno, da je prav ali edino prava. Tvoja je medtem pridejo vaje, skupno delo. Daješ, dobivaš. Dobivaš daješ. Nikoli ali zelo redko si sam na odru. Iz tega skupnega dela se rojeva predstava.
Nekega dne luči v dvorani ugasnejo. Tema. Oder zasije. Nekomu govoriš. Zmeraj nekomu govoriš. To je gledališce. Publika, ki posluša. Ki zaploska, ko odhaja. Vsaj ponavadi. Kaj odnašajo s seboj? Je tekst, ki ga govoriš, pomemben? Si ga znal povedati tako, da bo poslušalca pretresel, ne samo ganil? Bo razmišljal o tem? Se bo s kom pogovarjal o tem. Bo kaj premaknil, spremenil?
Vsa ta vprašanja se oglašajo ob našem delu. Kakšna sreča, kadar gledalca sprostimo, ga nasmejemo, mu damo občutek, da je lahko tudi lepo na tem svetu.
A svet postaja vedno znova krut. Na svetu so ljudje, ki imajo preveč, vsega preveč, pa so slepi in gluhi in ne slišijo klicev na pomoč. Tudi pri nas je tako. Tudi pri nas so ljudje, ki nimajo skoraj nič ali tako malo, da komaj živijo. In mi? Jih slišimo? Naj bo vsaj tu pri nas, na tem prelepem malem koščku sveta, ki je naša domovina, lepo. Nasmehnimo se drug drugemu. Primimo se za roke, trdno jih stisnimo, ne bomo dopustili, da kdo obupa.
Zaupajmo drug drugemu.
In ne pozabimo: brez kulture ne bomo obstali.
Štefka Drolc
Povezave:
- Štefka Drolc na Geslu
- Štefka Drolc na spletnem repertoarju slovenskega gledališča