Urška Brodar: Uvodna beseda

Dante Alighieri, Woody Allen, Louis Althusser, Hans Christian Andersen, Richard Ashcroft, Honore de Balzac, Charles Baudelaire, Samuel Beckett, Thomas Lovell Beddoes, Ludwig van Beethoven, Ingmar Bergman, Hector Berlioz, John Berryman, Halle Berry, William Blake, Napoleon Bonaparte, Adrian Borland, Marlon Brando, Robert Burton, Wilhelm Busch, Lord Byron, Robert Calvert, Georg Cantor, Jim Carrey, Neal Cassady, Ray Charles, Agatha Christie, Frederic Chopin, Winston Churchill, Kurt Cobain, Leonard Cohen, Samuel Taylor Coleridge, Francis Ford Coppola, Hart Crane, Ian Curtis, Peter Iljič Čajkovski, Charles Darwin, Diana, Emily Dickinson, Charles Dickens, Fjodor Dostojevski, Robert Downey Jr., Kirsten Dunst, Albrecht Dürer, T. S. Eliot, Eminem, Ralph Waldo Emmerson, William Faulkner, F. Scott Fitzgerald, Larry Flynt, Michel Foucault, Bruno Frank, Sigmund Freud, Caspar David Friedrich, Stephen Fry, Paul Gauguin, Johann Wolfgang von Goethe, Vincent van Gogh, Francisco de Goya, Romano Guardini, Macy Gray, Graham Greene, Georg Friedrich Händel, Anne Hathaway, Stephen Hawking, Ernest Hemingway, Audrey Hepburn, Herman Hesse, Adolf Hitler, Anthony Hopkins, Edward Hopper, Howard Hughes, Victor Hugo, Boris Jelcin, Elton John, Billy Joel, Angelina Jolie, James Joyce, Sarah Kane, John Keats, Jack Kerouac, Alicia Keys, Heinrich von Kleist, Ernst Ludwig Kirchner, Sören Kierkegaard, Beyonce Knowles, Akira Kurosawa, Toulouse Lautrec, Heath Ledger, Vivian Leigh, John Lennon, David Letterman, Abraham Lincoln, Franz Liszt, Federico Garcia Lorca, Martin Luther, Gustav Mahler, Henri Matisse, Vladimir Majakovski, Guy de Maupassant, Ewan McGregor, Michelangelo, John Stuart Mill, Jean Miro, Marylin Monroe, Claude Monet, Morrissey, Alanis Morissette, Wolfgang Amadeus Mozart, Edvard Munch, Isaac Newton, Friedrich Nietzsche, Sined O'Connor, Laurence Olivier, Eugene O'Neill, Robert Oppenheimer, Gwyneth Paltrow, Ryan Phillippe, Francesco Petrarca, Pablo Picasso, Sylvia Plath, Edgar Allan Poe, Cole Porter, Natalie Portman, Jackson Pollock, Sergej Vasiljevič Rahmaninov, Lou Reed, Trent Reznor, Rainer Maria Rilke, John D. Rockefeller, Axl Rose, Mark Roget, Theodor Roosevelt, Mark Rothko, J. K. Rowling, Friedrich von Schiller, Arthur Schopenhauer, Robert Schumann, William Shakespeare, Brooke Shields, Anne Sexton, Nina Simone, Britney Spears, Gwen Stefani, Adalbert Stifter, Sting, August Strindberg, Uma Thurman, Lev Nikolajevič Tolstoj, Georg Trakl, Lars von Trier, Tuomas Holopainen, Mark Twain, Aleksander Veliki, Kurt Vonnegut, Tom Waits, Mary Jane Ward, David Foster Wallace, Walt Whitman, Robbie Williams, Tennessee Williams, Brian Wilson, Owen Wilson, Oprah Winfrey, Reese Witherspoon, Hugo Wolf, Virginia Woolf, Amy Winehouse, Thom Yorke.

***
Jure Novak: Beseda performerja

Jure Novak was here
Someday, everything is gonna be diff’rent
When I paint my masterpiece
— Dylan

Jure Novak: Zato sem srečen ni moj igralski/performerski debi. V drugem letniku faksa sem v svoji režiji Macbetha igral Morilca 2. In z Jenullom smo igrali stvari po ulicah. In literarne nastope sem imel že pred faksom. Pravzaprav sem že v osnovni šoli nastopal v Festivalni dvorani. Brodar me rada spomni, ker sem ji enkrat omenil, da sem si ves recital mečkal jajca.

Svoj prvi pravi performans sem izvedel v okviru serije Nekdo naj zgori, ki sem jo s kolegi pripravil kot odvod diplomske predstave. V lavorju sem z gasilnim aparatom zdrobil polne steklenice piva, vodke in viskija ter si z dobljeno mešanico (in črepinjami) umil trup in obraz.

Z Bulcem sva v Kapelici izvedla performans-inštalacijo Prêt-à-Portrait. Hotela sva, da bi naju kdo tožil, pa sva dobila samo pohvalo v Jani.

Naslovnega baje v Drami še vedno preklinjajo. V okviru dneva akademije ob neki obletnici sem na zadnjo steno velikega odra z ogromni črkami in zlato molotov barvo za grafite nasprejal JURE NOVAK WAS HERE. Barva je mastna in odporna in ob pravi luči, kljub več novim plastem črne, črke bojda še vedno prisijejo skozi. Morda zaradi tega v Drami še nisem režiral.

Nekoliko bolj sem svoje »performišice« razgibal med vodenjem Gleja. Vsako leto smo imeli vsaj en dogodek performativne narave in člani vodstva smo redno prispevali. Izvedel sem Novakova ta mala (o moji bodoči hčeri, ki se je izkazala za dva sinova), Panikon – panika (na videu), Čas razcveta (v tem sploh nisem odprl ust).

Ampak to je nepopolna zgodovina mojih nastopov. Precej več jih je. Nastopam tudi, ko režiram. In ko pišem.

In tudi razlika, češ koga predstavljam – sebe ali vlogo – je prazna razlika. Eno brez drugega ne gre, ne pri meni ne pri pravih igralcih.

In če je srečen izvorno tuja zgodba in vloga, je zdaj moja že zato, ker sem jo izbral in se z njo drkam zadnjih šest mesecev. In ker jo nosim v glavi, odkar sem jo prvič prebral. V eni od prvih verzij teksta je nekje vmes pisalo »to ni moja zgodba«, ampak je Stegnar povlekla odločno črto, češ da to ni nič, da je umik na varno. In imela je prav. Če naj vse skupaj deluje, to je moja zgodba.

Jure Novak: Zato sem srečen je zato performans toliko, kolikor je (mono)drama. In v njej nastopam, igram in pripovedujem. In sem jaz in vloga. Če vam bo všeč, pridite pogledat še Natriletno kolobarjenje s praho. Tam pojem in interpretiram in en komad celo odbobnam.

***
Katarina Stegnar, Urška Brodar: Beseda da besedo

A grief without a pang, void, dark and drear,
A drowsy, stifled, unimpassioned grief,
Which finds no natural outlet, no relief,
In word, or sigh, or tear
— Samuel Taylor Coleridge

O načinu dela
Naj najprej omeniva, da je pri procesu predstave Jure Novak: Zato sem srečen prišlo do nekakšne zamenjave vlog, vsaj kar se tiče režiserja in igralke. Jure se je odločil, da bo na odru stal sam. To je proces, ki nima klasično določenih vlog režiser, igralka, dramaturginja. Smo avtorska ekipa, ki sodeluje v smislu komentiranja procesa, kot npr. pri Vii Negativi. Katarina: Tukaj se ne počutim kot režiser. Počutim se kot nogometni komentator, ki gleda tekmo, ki je vesel vsakega gola in vsake poteze in dobre akcije. Slabo akcijo zelo dobro prepozna in je jezen, ko jo vidi. Nima pa nobene konkretne ideje, kako jo rešiti. Lahko je biti pameten, če nisi ti tisti, ki je na odru.

O materialu
Izhajali smo iz Grega Egana, iz kratke znanstvenofantastične zgodbe Reasons to be cheerful. Imeli smo problem, kako to uprizoriti na odru z Juretom, ki ni igralec. Jure je namreč vztrajal, da je sam tudi performer, ker se identificira z Eganovo zgodbo, ki je metafora za to, kako smo prisiljeni biti srečni, čeprav naša situacija nikakor ni preveč srečna. Eganova zgodba je pravzaprav bolj metafora o depresiji, mi smo to zgodbo obrnili in govorimo o sreči. Gre torej za soočenje z lastno depresijo in srečo.

O povezavi pripovedi in performansa
Jure se sicer deklarira za depresivca, ampak pomembno je, da predstava deluje kot zgodba, ne samo kot nek egotrip o lastni bedi – to nikogar ne zanima. Na odru moramo videti zgodbo, ki deluje, tudi če Jureta ne poznamo (če npr. predstava gostuje v Tuzli). Jure je nekaj časa vztrajal pri formi performansa kot osebni izpovedi, pa sva ga nekako le prepričali, da je to dolgočasno, da potrebujemo Eganovo zgodbo, preko katere povemo tudi njegovo zgodbo. Hočemo večplastnost, saj mora tudi gledalec, ki ne pozna Juretove osebne zgodbe, imeti nekaj od predstave.

Fiction/faction dobimo s prerezom form, pripovedovanja in akcij (mini performansov). Primer:

Jure pleše v tangicah s perjanico in poje I fell good. Razlog za njegovo depresijo so vedno prazniki – božič, novo leto, halloween ... evo, pa imamo res depresivno sceno. Recimo, da je to princip dela. Kako izven zgodbe prikazati stanje depresije, ki je samo po sebi statično.

O temah
Ugotovili smo, da moramo, če govorimo o depresiji, na nekem mestu spregovoriti o samomoru in tudi o tem, kaj posameznikova depresija povzroča njemu ljubim soljudem, čisto suhoparno pa tudi o sami klasifikaciji depresije. To so naši izstopi iz zgodbe, to so tisti zgoraj omenjeni mini performansi. Prav tako je naneslo, da smo poguglali geslo »slavni depresivci« in dobili izčrpen seznam, ki ga navajamo v uvodni besedi. Je depresija ključ do posebnega tipa ustvarjalnosti ali je samo bolezen – posameznika in družbe (simptomatično je, da smo ekonomsko krizo poimenovali depresija) – ki jo je treba zdraviti? Pobrskali smo po literaturi in pri Kafki našli metaforo nemoči, ko v Preobrazbi Gregor Samsa postane mrčes oz. zajedavec oz. hrošč. Še en element je v predstavi prisoten in izigran: hrana. Ta sama po sebi predstavlja domačnost, njena priprava pri ljudeh brez depresije ni problematična, depresivec pa ima do nje ambivalenten odnos. Nažiranje ali stradanje.

O situaciji oz. teatralna domačnost
Situacija, ki se nam je pri delu porajala in potrdila kot gonilo zgodbe (tako Eganove kot Juretove), je dnevna soba v gledališču, ki daje okvir prijateljskega soočenja. Situacija, ki je bolj ena na ena, nam omogoči pristen občutek izpovedi, hkrati pa je lažna, saj je dnevna soba postavljena v gledališče in gre vendarle za fikcijo. Ne pretvarjamo se, da je to izpovedno gledališče, nismo hoteli vsega postaviti v Juretovo domačo dnevno sobo in ustvariti družinske terapije za nekaj prijateljev. Hoteli smo govoriti bolj splošno, o tem, da se vsi odločamo, ali smo oz. bomo srečni, ker okolje od nas to zahteva. In o tem, kako nam pri iskanju te sreče kar naprej spodletava.

***
Beseda kolegice psihologinje

Dr. Maja Šorli: O čem govorimo, kadar govorimo o depresiji v slovenskem gledališču

1. Več kot 2 tedna
Moj prijatelj pravi, da je bistvena razlika med biti nesrečen in biti bolan. Biti nesrečen nima zveze z biti bolan. Pravi, da natanko veš, kdaj si eno in kdaj si drugo, da enega z drugim ni mogoče zamešati. Moj prijatelj je jemal antidepresive. Ko reče bolan, misli na depresijo. Za diagnozo depresije, torej za nalepko bolezni, je ključno, da stanja pobitosti, brezupa, utrujenosti, pomanjkanja energije, tesnobe, črnogledosti, izgube apetita in želje po seksu itd. (znaki se seveda od človeka do človeka razlikujejo) trajajo več kot štirinajst dni. Če je
človek funkcionalno hudo oviran, torej če ne zmore več običajnih, vsakodnevnih rutin, zraven pa ga napadajo še kakšne vsiljene misli, je najbrž v stanju globoke depresije. Diagnoza pa se lahko razprostira tudi od zmerne in blage depresije do depresivne reakcije na kak stresen dogodek. Kontinuum depresije kot bolezni se torej nahaja od globoke depresije (začinjene s psihozo) do depresivne epizode, za diagnozo bolezni pa je vedno ključen tudi časovni dejavnik dveh tednov. Pred leti se je v Sloveniji začela močna preventivna akcija, ki je zdravnice splošne medicine (oziroma družinske zdravnice) opremila z vprašalnikom, ki ga izpolnite, če zdravnica posumi na depresijo. Če ta akcija kaj pomaga, nisem nikoli preverila, občasno pa mi kdo presenečen pove, kaj ga je doletelo na obisku v zdravstvenem domu. Ljudje tega preventivnega postopka ponavadi ne doživijo kot nekaj pozitivnega in to še največ pove o stigmi, ki se je oznaka duševne bolezni še dolgo ne bo znebila.

Odnos umetnika do depresije
Umetnik ne sme biti depresiven
Depresija je bolezen, ki jo je treba zdraviti
Depresija za umetnika ni produktivna
Depresija za umetnika ni produktivna
— Marina Abramović: Manifesto, 2011
(http://www.youtube.com/watch?v=LsPx9sLcbeI&feature=share)

2. Se sprašujem, zakaj
O vzrokih, dejavnikih, zdravljenju depresije je napisanih toliko priročnikov in spletnih strani, ubesedenih toliko izkušenj, spominov in nasvetov, da na tem mestu nimam ničesar dodati. Je pa res, da je o interakciji med depresijo ter gledališčem težje najti kaj oprijemljivega. Zato bom odstavek o depresiji gledališča oziroma o gledališču depresije nadvse skrajšala.

Sramota sramota sramota.
Zadavi se s to svojo kurčevo sramoto.
— Sarah Kane, Psihoza 4.48

3. Kapituacija
Z antidepresivi mislim na zdravila, ki zdravijo bolezni, imenovane depresija (to torej niso pomirjevala), in zdravila, ki jih morda našteva tudi Sarah Kane v svoji Psihozi 4.48. Ta zdravila, ki so baje vse bolj učinkovita in jih farmacevtska industrija uspešno razvija in prodaja, pacientkam in pacientom pomagajo, da ne storijo najbolj terminalnega dejanja. Gledališčnica Sarah Kane je, kot najbrž veste, trpela za (manično) depresijo in se obesila v svojem devetindvajsetem letu starosti, in to kar v bolnišnici, kjer je bivala. Samomor je grozeči spremljevalec depresije, kar petina ali šestina diagnosticiranih z bipolarno motnjo uspešno stori samomor. Tudi samomora se drži močna stigma in jasno je, da se o lastnem življenju, o končni odločitvi v resnici ne moremo suvereno odločiti. Je pa res, da je ta stigma bolj izmuzljiva, saj tistega telesa, ki samomor uspešno opravi, ne zadeva več. V gledališču, literaturi in umetnosti nasploh je seveda dovolj samomorilskega materiala. Bodo Jure Novak, Urška Brodar in Katarina Stegnar vključili misel na samomor v svojo uprizoritev? Če je ne bodo, jim bo kdo sploh verjel, da govorijo o depresiji?

4. V letu 2011
Neizražena bolečina terja svoje. Mi smo tu, da jo prepoznamo, sprejmemo in ponudimo osebi oporo, da jo zmore prepoznati kot svojo in odkriti, kaj zanjo pomeni. Vedno pomeni zahtevo, da se nekaj konča, in s tem naredi prostor za nov začetek. ŽRTEV IN RABELJ V NAS Del nas, ki smo si ga izposodili od okolja, vsiljeni tujek, s katerim živimo že vse življenje, mora umreti, če želimo preživeti in se razvijati naprej. […] Največkrat je to tisti del nas, ki se čuti žrtev.
— Tanja Lamovec: Kako misliti drugačnost, 1999

Konec leta 2011 smo v splošni gospodarski depresiji, ki se močno odraža tudi na področju kulture in umetnosti. Za sodobno gledališče se zdi, da je že nekaj časa v depresiji, morda v blagi depresiji, vendar če ne bomo ukrepali, se utegne poglobiti v nesluteno katastrofo. Slovensko gledališče in kulturna politika pa kot da se nista sprijaznila z dejstvom, da gledališče ni več masovni medij in da v zavesti javnosti gledališče pomeni prostor razvedrila, kamor zahajajo pretežno ženske in v katerem se ne more zgoditi nič usodnega, prostor, ki je nazadnje le še v Pandurjevem gledališču v prejšnjem tisočletju nekaterim pomenil prestižni poligon za samopromocijo, sicer pa je že zdavnaj marginaliziran. Rekli boste: sploh ni res, mestna in nacionalna gledališča še vedno delajo s polno paro, rebalans proračuna ni pognal zaposlenih na ceste. Ne še. Za začetek je udaril po tistih, ki so že sicer slabo financirani, obrobni.

Zakaj šteje ekipa pričujoče uprizoritve le tri člane?

Bi morali tisti, ki se ukvarjamo z gledališčem, upoštevati znake, ki kažejo, da je trenutno gledališko stanje – bolezensko stanje? Bi morali pokopati znane, umirajoče oblike gledališča in odpreti prostor za nov začetek? Kakšen je ta nov začetek? Kakšne so te nove oblike? So to vprašanja, na katere odgovarjamo kolektivno, ali vprašanja, ki so vedno tu, torej so »zgolj« individualne permutacije idej vsake posameznice? Je ocena stanja kot bolezenskega morda sama posledica odsotnosti zdravega vidika na sedanjost?

5. Ni prevladujoča izbira
Odsotnost zdravja še ni bolezen.
— Tanja Lamovec: Kako misliti drugačnost, 1999

Zdravje-bolezen, kako negledališki besedni tandem. Produktivneje je pisati o odsotnosti. Kajti v uprizoritvi, ki ji je namenjen pričujoči gledališki list, je govora o odsotnosti zadovoljstva. Odsotnost vedno daje upanje prisotnosti. Če tega upanja ni, potem smo res na poti k depresiji, na poti nedokončanega žalovanja, nesprijaznjenja z dejstvom, da nekaj ni odsotno, pač pa nečesa preprosto ni, ne obstaja. Tako kot ugotavlja Tanja Lamovec (1946–2006), da je večina (duševno) nezdravih ljudi večino časa zdravih, ugotavljam jaz, da večina umetnikov in umetnic, ko dela, ne trpi za depresijo. Delo je človekova najtesnejša vez z realnostjo, je nekoč zapisal Sigmund Freud, jaz dodajam še, da umetniško delo prinaša tudi zadovoljstvo – sestavino, ki je ni mogoče najti v stanju depresije.

Mislim, da Jure Novak: Zato sem srečen v svojem bistvu govori o pobitosti, ki zajame človeka, kadar ne more ustvarjati. Ekipa ustvarjalk in ustvarjalca je samozaposlena na področju kulture, kar pomeni odprto prihodnost oziroma odsotnost zagotovil za delo in posledično tudi zaslužek. Situacija, sorodna mnogim mladim ljudem v Sloveniji. Da gre lahko potrtost še globlje, je tu še zahteva vsakdanjika, maksima, ki jo Jure Novak že dolgo pozna in ki jo zanj izgovarja Radiohead: Fitter, happier, more productive. Tema, ki Jureta Novaka pravzaprav zanima že od njegove diplomske predstave Kisli maček dalje. Tema, ki v Kislem mačku ni bila dobro razdelana, saj ni mogla preglasiti osrednje teme besedila, rasizma. Tema, ki se utegne skriti tudi pod fascinacijo nad možgansko protezo, ki te ozdravi depresije. Biti zdrav za ceno možnosti, ki jih je izbralo tisoče drugih ljudi, biti zdrav, ko predaš svojo individualnost preteklosti, ko jo dokončno iz odsotnosti zabrišeš v čustveno nevtralne spomine. No, to je mogoče zgolj v znanstveni fantastiki, kajne?

Kaj naj storimo, da dobimo delo, denar za preživetje in da nas nemogoče geslo po srečnozdravi produktivnosti ne povozi do smrti?

Včasih se preprosto ne moremo odločiti, in to je znak, da za odločitev morda še ni čas.
— Renata Ažman: Itaq, 2011

Z več kot novodobnimi floskulami, v katere sama ne verjamem, vam na tem mestu ne bi mogla postreči, sem pač ena izmed vas, z megleno prihodnostjo, vem pa nekaj: ko delamo (uprizoritev) na temo depresije, smo že na varnem. Ko gledamo uprizoritev, smo tudi na varnem. Mogoče smo na začetku.