V Muhah sem hotel pokazati, kako luciden mora biti človek, da se v svoji individualni svobodi odreče vabljivim komedijam, v katerih se običajno izgublja. Njegovo edino možno orodje je v tem primeru odgovornost. Treba je znati presoditi o stopnji osebne odgovornosti, ki jo vlagamo v svoja dejanja. To se namreč zgodi Orestu. Orest se ne zave, da bi se lahko osvobodil, temveč spozna, da je že svoboden. Mitski kontekst sem uporabil zato, da bi opozoril na absolutno vrednost svobode, ne glede na čas ali prostor. Svoboda ni iznajdba dvajsetega stoletja. Svoboda je navzoča že odkar je človek človek. Samo v zavest nam mora stopiti. (Sartre)

Umestitev dogajanja v mit je sugestija, da je svoboda posameznika nadzgodovinska, univerzalna kategorija, neodvisna tudi od prostorskih razsežnosti. To obenem pomeni, da je takšno dogajanje umeščeno v utopijo, v prostor idealne tragedije – francoski gimnazijec s konca devetnajstega stoletja Alfred Jarry bi rekel: na Poljsko, se pravi nikamor. Realnih, lahko bi rekli tudi realpolitičnih razpletov, v katerih glavni junak po sklepnem govoru kot Mojzes, ki je razklal Rdeče morje, razpre osuplo množico, jo pusti za sabo in s seboj odnese celoten paket tegob, ki tarejo ubogo ljudstvo, ni.

Ker so Muhe tako očitno politična igra, jih je najverjetneje smiselno tudi danes interpretirati kot tekst, ki v sebi nosi najglobljo politično implikacijo sprotnosti. Če že Sartre sam govori o svoji nameri, da dogajanje postavi v transhistorični zunajprostorski univerzum človeškega duha, in če gre za tekst, ki ima moč, da po sedemdesetih letih še vedno zaide v repertoarje uglednih gledališč, potem mora veljati, da zmore to besedilo nagovoriti katerega koli bralca (gledalca) v kateri koli družbi vseh časov in prostorov. Tudi nas, ob prelomu iz leta 2011 v 2012. Realna politična situacija, kakršno lahko (vsaj s strani oziroma skozi medije) opazujemo ob prvih predčasnih volitvah v zgodovini samostojne Slovenije, ponuja precej transparenten razgled na odnos med bogovi in ljudmi, med oblastniki in množico, med množico in posameznikom, med svobodo in samoumevno vseenostjo. Med dejanjem in stanjem.

Demokracija je idealen družbeni sistem, v katerem volilci z občasno oddajo svojega glasu večinoma zadovoljujejo svoj politični instinkt, večino časa pa preživijo v zadovoljstvu spričo dejstva, da si o politiki in politikih lahko mislijo in povejo skoraj vse, kar jim pade na pamet. Kakor vsaka druga družbenopolitična ureditev pa je seveda tudi demokracija sistemsko okolje, ki omogoča delovanje najbolj primitivnih humanih in socialnih silnic, kar pomeni, da prej ali slej izbljuva na površje nekakšne izjemne posameznike, ki se, ker imajo nos nad gladino vode, vztrajno razglašajo in postopoma tudi razglasijo za nominalno zemeljsko oblast v razsežnostih dane politične skupnosti. Največji zgodovinski dosežek demokratične ideje je utvara, da ljudstvo na parlamentarnih volitvah zares izbere voditelje, se pravi izvrševalce svoje politične volje in detektorje socialnega razpoloženja.

Jupiter: Izbrali so nekega govedarja, ki ima močan glas, da ob vsaki obletnici tako kriči v veliki dvorani palače, zato da ne bi pozabili krikov umirajočega kralja.

Polje politične manipulacije je v informacijski dobi tako natanko dodelano, da te iluzije ni več niti opaziti. V vseh demokratičnih in nedemokratičnih družbah se veliko govori o nekakšnih ozadjih, kakor bi se govorilo o skrivnostnih lutkovnih mojstrih, ki iz zastrte teme vlečejo nevidne vrvice in z njimi premikajo vidne figurice. V nevidnih kontekstih političnih izjav in dejanj zagotovo obstajajo pretekla politična dejanja in pretekla stališča, ki so lahko izoblikovana tudi kot ideologija. Prav tako na vseh straneh obstajajo ostareli pooblaščenci teh ideologij, ki jih zlasti nasprotniki tako radi demonizirajo. Vendarle pa je treba ugotoviti, da je najbolj vseobsežno in najmočnejše ozadje vsakršnih političnih bojev in sprehodov izrisano v medijih. Množični mediji – no, najbolj kajpak televizije – s svojo tržno logiko služijo svojemu univerzalnemu, nadnacionalnemu kruhodajalcu, ki je seveda dovolj močan, da z lahkoto določa informacijske vsebine medijev. Iz vsake politične kampanje je razvidno, da je politični razred, ki se udeležuje volilnih tekem v zadnjih desetih ali dvajsetih letih popolnoma brezpogojno pristal na to, da so volitve idealno okolje za tisto, čemur se v medijski terminologiji reče infotainment. Politiki, ki kandidirajo na volilnih seznamih, niso nikakršni resnobni, filozofsko angažirani usmerjevalci javnega mnenja, modri prepričevalci v dobro ljudstva, temveč zabavljači, zvezde razvedrilnega televizijskega programa, izmenično snovalci, vršilci ali žrtve škandalov in afer, ki prodajajo medije in jih generalno senčijo z rumeno barvo. Na ta način so volilci postali feni, navijači ne toliko za to ali ono politično opcijo oziroma ideologijo, temveč navijači za bleščeče zvezdnike televizijskega svetlobnega prahu. V tem vsesplošnem realpolitičnem medijskem lunaparku je vse tisto, kar Sartre tematizira v Muhah, zgolj topos, eno od mnogih splošnih mest, o katerih navidez zavzeto govorijo zlasti leveje deklarirani kandidati. Tema posameznikove svobode in dilem v zvezi z njo je v takem politikantsko-zabavljaškem vzdušju samo eden od bolj ali manj atraktivnih!, šokantnih!, škandaloznih!, v resnici pa popolnoma nezaslišanih naslovov, s katerimi zvezde razvedrilnega programa mamijo svoje že itak omamljene odjemalce. Med temi odjemalci se, recimo, danes najde tudi dilematični Orest.

Elektra: Denimo, da se neki fant iz Korinta (…) vrne s potovanja in najde očeta umorjenega, mater v morilčevi postelji, sestro pa kot sužnjo. Ali bi jo fant iz Korinta pobrisal, ali bi odšel ritensko, z globokimi prikloni in poiskal tolažbe pri svojih prijateljicah, ali pa bi zgrabil meč ter usekal po morilcu in mu razbil glavo?
Orest: Ne vem.

Orest je konec leta 2011 zasedel Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in se pri tem izrecno zgledoval po nekem starejšem Orestu, ki je štirideset let prej, leta 1971, se pravi v nekih drugih časih storil prav tako. Današnji slovenski Orest je v univerzitetni Argos prispel iz dolgih desetletij pozabe in mirovanja, tako rekoč iz prostovoljne izgnanosti v apolitično letargijo. Tam je bil Orest in je, ko je prišel, govoril o primežu eksistencialne stiske, ki namišljenih in nenamišljenih intelektualcev že vse od Camusa pa do danes ni izpustil iz svojih krempljev:

Nihče me ne čaka. Hodim iz mesta v mesto, tujec drugim in samemu sebi. In mesta se za menoj zapirajo kakor mirna voda.

Prišel je, da bi razgalil zločin kapitalističnega pohlepa in socialnega omrtvičenja, ki je posledica te temeljne, univerzalne grabežljivosti. Zdi se, kot da Orest s filofaksa politični javnosti skozi Elektrina usta dopoveduje: Kraljičini zločini sploh nikogar več ne veselijo, to so uradni zločini. Videz je takšen: mlad človek je konstatiral svojo svobodo; v skladu s to ugotovitvijo in v skladu s to svobodo je opozoril na samoumevno arbitrarnost družbenih razmerij, na okostenelost institucij in brezbrižnost tako imenovane "zainteresirane" javnosti. Sliši se izvrstno. Sliši se kot kritika družbe, zabubljene v svoje majhne, parcialne probleme. Sliši se, kot da je nujno na to zabubljenost opozoriti. Vendar je Orest preslišal, kar mu je povedala Elektra: Radi imajo svojo bolezen, potrebujejo neko stalno rano, ki jo skrbno negujejo, tako da grebejo po nji s svojimi umazanimi nohti. Treba jih je ozdraviti na silo, kajti zlo se premaga samo z zlom. Ljudje radi jamrajo in so iz tega naredili institucionalno vrednoto, klin pa se s klinom zbija, Orest. Potrebna je revolucija. Brezkompromisna revolucija, v kateri bodo padale glave, krive prav enako kot nedolžne, zakaj revolucija je brezobzirna in se na določeni stopnji razgretosti revolucionarnega mehanizma neha ozirati na malenkosti. Revolucija je dejanje in ne stanje, kakor zmotno mislijo samooklicani revolucionarni režimi. A od revolucije je na Filozofski fakulteti leta 2011 ostala samo modna črna baretka na glavi fanta, ki je najglasneje govoril v mikrofon, dal nekaj kratkočasnih intervjujev zabavljačem s časopisov, radiev in televizij, potem pa za mesec dni obležal v eni izmed osvobojenih predavalnic. Orestu je ušlo, da je zasedba dejanje in ne stanje, da ima prelomna gesta svoje instinktne zakonitosti, da je polna nezavednih implikacij, da pa obenem ponuja priložnost za tenkočutno, razumno formulacijo tako imenovanih prelomnih zahtev in razlogov, ki so pravzaprav motivirali to gesto. Orest je na Filozofski fakulteti zamudil priložnost, da bi svojo akcijo zares temeljito vpel v široko razvejano problematiko vseživljenjske socializacije. Kajti: tožil je nad prostorsko stisko, ki na FF onemogoča kvalitetnejšo izvedbo študijskih programov, obenem pa se je zaklel, da osvobojenih prostorov ne bo zapustil, dokler mu utesnjena fakulteta ne zagotovi "avtonomnega študentskega prostora". Zares skromen, navidez nepomemben detajl je to, ki pa, tako se zdi, pojasni in motivira Orestov ne vem iz zgornjega dialoga. Orestu je spod rok spolzela priložnost, da bi bogovom povedal naslednje: pametno, racionalno zasnovano izobraževanje je nujni pogoj za to, da družba zdrži pritisk staranja prebivalstva in povečevanje (nadvse posrečeno poimenovane) pokojninske mase. Njegovo razumljivo, a ne do konca nujno ostrovidnost je diagnosticirala

Elektra: Zaupal si v življenje, ker si bil bogat in si imel dosti igrač.

Orest je v svoji ostentativni čistosti upravičen do precejšnje mere objesti, do nekakšne mladostne poljubnosti, vseenosti, zastonjskosti (francosko: gratuité) svojih dejanj. Vendar ima kot nosilec izjemne življenjske moči hkrati tudi priložnost, da s svojo morebitno pronicljivostjo ali/in socialno inteligenco razkrinka argoškega "morilca", ki si je sam izmislil vse zgodbe za ljudstvo, s čimer v ljudeh vztrajno ubija vero v pravičnost in nedotakljivost dobrega. Orest, ki je legel na univerzo, je bil vzgojen v duhu permisivnega odnosa do odraščajočih ljudi. Nima občutka, da je odgovoren za svoja dejanja ali za posledice, ki bi jih ta dejanja lahko povzročila. Morda je pri tem še najhuje, da tudi on jamra prav tako kot ljudstvo, ki s črnimi nohti razkopava svojo rano v skrbi, da se ne bi zacelila. Vendar tudi nikoli ne bo zagrešil klasičnega zločina, s katerim se obremeni Sartrov

Orest: Obtežiti se moram s težkim hudodelstvom, ki me bo strmoglavilo na dno ... prevzeti nase ves njihov kes … očitke, ki jih je več, kot je muh v Argosu …

Seveda: tudi če bi to naredil, ne bi naredil nič drugega kot to, da bi nase vzel nalogo izpolniti že znano usodo. Absurdna naloga bi bila to, ker bi se hranila in izpolnila v iluziji, da je usodo vzel v svoje roke. Če je usodo mogoče vzeti v roke, potem ni usoda. A tudi če bi to naredil, bi bil njegov zločin nekaj, kar je mrzko Sartrovim tragedičnim bogovom:

Jupiter: Ah, sovražim zločine nove generacije: nehvaležni in nerodovitni so kot plevel. Ubil te bo kot piščanca, ta mili mladenič, in odšel bo z rdečimi rokami in čisto vestjo.

In malo naprej:

Ajgist: Jaz nimam skrivnosti.
Jupiter: Imaš. Isto kot jaz. Mučno skrivnost bogov in kraljev: namreč to, da so ljudje svobodni. Svobodni so, Ajgist. To ti veš, oni pa ne vejo.

Še strašnejša pa je skrivnost, ki je dana samo bogovom.

Jupiter: Kadar se svoboda polasti duše nekega človeka, ne morejo bogovi ničesar storiti zoper njega, zakaj to je stvar ljudi in od njih je odvisno – samo od njih – če ga pustijo živega ali če ga zadavijo.

Tu se razpre eden od nedvomnih presežkov Sartrove "tragedične drame": svoboden je samo človek, ki je cel; ki je zaceljen, zdrav in s tem prepuščen na milost in nemilost bolnim, ranjenim, natrganim soljudem. Svoboda ni biološka kategorija. Če bi bila, potem bi svobodni posameznik v evolucijski logiki uspešno premagoval svoje nesvobodne brate, pri čemer bi se proces iztekel v izoblikovanje takšnega človeštva, ki bi bilo svobodno po defaultu. Svoboda je očitno socialni oziroma kulturni abstrakt človeškega duha, kolikor je je ta duh svobodo sploh zmožen koncipirati. Sartre pravi, da jo je zmožen, in sicer skozi spoznanje, skozi revelacijo, razkritje, skozi razodetje. Točno v tem smislu pravi

Orest: Človeško življenje se pričenja onkraj obupa.

    Liberalistične skrajnosti tržnega kapitalizma so se v razmerah demokratične iluzije polagoma zažrle v najpreprostejše oblike vsakdanjega življenja in na novo kulturirale tako imenovanega posameznika v njegovih najosnovnejših družbenih funkcijah. Liberalnim roditeljem so zapovedale principe svobode v ravnanju z otroki in na ta način demontirale svobodnostno vrednoto samo. Če je svoboda samoumevna, če svoboda ni hipertetični, imperativni cilj mislečega posameznika v procesu socialne discipline, potem ni samo zastonj, ampak je tudi zaman. Sartrov Orest opravi finalni nagovor kot posestnik sile, lastnik resnice, abstraktor strahu, zmagovalec nad bogovi, nato pa se loči od brezumne in konec koncev hipnotizirane množice. Postavi se kot moralni ideal, nezaslišani, nemogoči Odrešitelj, proti kateremu tudi boginje kesanja, muhasti predsodki, jamranje in kužno obžalovanje nimajo nikakršne moči. Nanj bi šle katere koli muhe: spominja na tistega skrivnostnega serijskega zločinca Grenouilla, ki v Süskindovem romanu iznajde ultimativni parfum, izdelan iz vonjav pomorjenih devic, se odišavi z njim, nakar ga podivjana množica raztrga, da od njega ne ostane niti sled. Kot da ga sploh ni bilo. Tudi od današnjega arbitrarnega slovenskega Oresta ne bo ostala niti sled, pa ga ne bo nihče raztelesil. Ostal bo samo faktografski spomin na njegovo hipno dejanje, od protislovnega ležanja pa bo ostal samo vonj po vseenosti. Kot da ga ni bilo. Sartrovsko tragedično znamenje: točno v času te druge zasedbe FF je umrl Jaša Zlobec: ganljivi, jezni Orest iz leta 1971.