Dramaturška beležka ob predstavi Teorema, SSG Trst

Pasolinijevo delo Teorema govori o konfliktu, ki se odraža na različnih ravneh – od naracije in razrednega boja, ki nastopi že v prvem filmskem prizoru (enem od zadnjih prizorov romana), pa vse do konflikta, vpisanega v samo poetiko teksta. Slednji je bil za nas ključnega pomena: odločili smo se, da izbrano Pasolinijevo delo obravnavamo prav z vidika te razdvojenosti, presenetljivega dialektično-materialističnega dialoga med patetiko Mozartovega Rekviema in matematično racionalnostjo Pasolinijevega postopka. A ta film ni in niti ne sme biti karkoli več od tega, kar vidimo na platnu, ki visi v globini kinodvorane. začutil sem potrebo, da ti najprej pojasnim, da najdem opravičilo, ker ti pišem, ko pa še niti Italije nisem prav zapustil, ampak sem se odločil, da tega ne bom storil. odrasla oseba si in prav gotovo imaš spam folder: in če torej nočeš brati mojih mejlov, ti tega ni treba. Pasolini je živel v času velikih sprememb, ki so oblikovale družbo, kakršno poznamo danes. To je bil čas, ko je izbruhnila kriza fordizma kot proizvodnega modela, kar je privedlo do sprememb v vseh družbenih odnosih, od smrti nuklearne družine in spolne »revolucije« do novih načinov dela in izobraževanja ...  Ob prevladujočem optimizmu revolucionarnih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let je bil Pasolini vseskozi zadržan do sprememb, ki so se dogajale, saj se je povsem zavedal njihove večplastnosti. drugi razlog, zakaj nočem iskati opravičila, je ta, da ne vem, kdaj in ali sploh bom poslal ta mejl – pišem ga predvsem zato, da si pojasnim, kaj to, kar čutim je, in da si izmislim neko lažno zgodbo, s katero bi se pretvarjal da si dejansko lahko pojasnim, kaj klinc se je zgodilo. in, seveda, pišem, ker lahko s pisanjem spremenim realnost in te za vsaj kratek čas spet postavim sem, poleg sebe. Kaj se dogaja s svetom, v katerem lastnik podari tovarno delavcem, s tem svetom kjer ni šefov? Pasolini preroško odgovarja, da ta svet ne postaja delavski, ampak buržujski – postaja gentrificiran svet imaginarne švedske socialdemokracije ali na primer nekega novega google kapitalizma. Z drugimi besedami: njegov diskurz v Teoremi lahko beremo kot namig na tedaj šele prihajajočo neoliberalno prilastitev zapuščine leta 68. ti si cinik, te že vidim, kako se smeješ temu, da delam dramo. ampak to je ok. kot prvo, drama me ne obremenjuje; veliko bolj me obremenjuje pretvarjanje, da drame ni. in kot drugo: jebi ga, dejstvo je, da sem smešen. toda (spomni se rock glasbe iz filmov Akia Kaurismäkia) to samo pomeni, da sem čisto navaden gnoj, kot vsi ti ljudje, ki z mano vred čakajo na letalo za Varšavo – ampak to je lep občutek. ker je to nekaj, v kar vedno bolj in bolj verjamem – da moraš biti čisto navaden tepec, da bi bil sposoben ljubiti. (kratka digresija: podoben občutek imam, ko kadim, veš; to, da si z vsako cigareto znova priznam, da sem tepec, ki se predaja nečemu totalno neumnemu in nesmiselnemu, kot je kajenje. ko ne kadim, pa včasih nasedem tej odvratni iluziji v kateri samega sebe vidim kot koncept, kot nekaj abstraktnega, ki živi zunaj časa. cigareta me ponovno umesti v čas, ker me spomni, da sem ne samo človek, ampak celo SMRTEN človek.) Če bi to predstavo postavili na oder pred nekaj leti, bi se zelo verjetno zadovoljili s to analizo – vsaj kar se tiče področja družbenih odnosov; toda medtem je nastopila še ena sprememba: meščanska družba doživlja danes potencialno svojo največjo krizo. Podčrtujem: potencialno; ker so bili v preteklosti že večji izbruhi kriz, na primer Druga svetovna vojna. Toda krize, v kateri smo se znašli zdaj, že zaradi brutalne realnosti podnebnih sprememb, trajne vojne in revščine ter neskončnega toka beguncev kot posledice vsega naštetega, ne moremo »pokrpati« z nekim novim Marshallovim planom ali new dealom.

Živimo v svetu, v katerem je potreba meščanske družbe po ideološkem opravičevanju in zaščiti njenih temeljev, v tako velikem nasprotju z realnostjo, da njene zlaganosti in samomorilskega nagnjenja ne moremo več prikrivati in je naraščajoči pritisk mogoče rešiti na le en sam način – s porajanjem fašizma. a zdaj žalostno odkrivam, da te je nekdo odtrgal od mene. neumnost, seveda, saj te nikoli nisem res imel. tudi če bi bila ob meni in če bi želela ostati ob meni, te ne bi imel. a to še ne pomeni, da te ne morem izgubiti. kaj torej to pomeni? samo to, da me je strah, da te po premieri ne bom več videl. lahko se sicer pretvarjam, da mi je to ok, da mi je samo pomembno da vem, da nekje obstajaš, in da si to, kar si. ampak čeprav je v tem tudi nekaj resnice, je to hkrati tudi laž. želim te pri sebi, hočem te gledati, kako se smeješ, kako si resna, kako gestikuliraš in plešeš. če bi bila ob meni, me ne motilo, da nisi in da nikoli ne boš moja. po drugi strani pa čutim, da si moja. dopusti mi, da sem nedosleden in do kraja patetičen in da napišem, da čutim, da si moja in da si to vedno bila. Pasolinijev Gost predstavlja neke vrste ekran za projekcijo tako za same like kot za nas, gledalce. V izvirniku predstavlja nekaj, kar vneseno v sistem, nato povzroči njegov propad. Odsev v ogledalu izvirne postavke, bi lahko nakazoval na nekaj kar bi gosta naredilo podobnega liku Juda v času nacizma – Jud, tako kot Pasolinijev Gost, ne predstavlja nič drugega kot prazen prostor, ki ga je treba ideološko zapolniti. Lik gosta je lahko (in moral) istočasno poosebljati popolnoma nasprotne figure – od impotentnega starca s postrani nosom, homoseksualca do pohotnega bonvivana, ki nam bo onečastil hčere in žene; pohlepnega bankirja in komunista ... to, navsezadnje, sploh ni pomembno. Pomembno je samo, da se je kot figura moral pojaviti –  zato, da bi bil na koncu žrtvovan za ohranjanje sistema. Danes živimo v času, ki panično išče svojega Juda. gledam te in vidim: drugi dan pomladi je in ti stojiš na terasi in se pogovarjaš s prijateljem. najprej vidim tvoj nasmeh (saj ni važno, ali se smejiš meni ali njemu ali komu drugemu, tvoj nasmeh je vedno nasmeh soudeleženca). nato barvo tvoje polti, bela, v popolnem nasprotju z rdečimi lasmi in črnim svinčnikom na očeh (vojno senčilo –  ti veš, da smo v vojni). in še dve stvari o katerih ne morem nehati razmišljati: o bledi rdečici, ki se pojavi in izgine (začenja se pri ličnici, pod očmi, in se nadaljuje v široki črti do ušes) in ki se bije s tvojimi ustnicami (krutimi, aristokratskimi, nedotakljivimi) –  utelešenjem dramaturgije prevare.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)