Rok Kravanja, 8. 1. 2021

Zapisi iz brloga: Rok Kravanja

Med popolnim zaprtjem gledališč zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je gledališkim ustvarjalcem odvzet stik z gledalci. Na začetku leta 2021 je odgovor na vprašanje, kdaj bodo igralci lahko spet stopili pred publiko, popolna neznanka. Koliko ljudi bo takrat lahko sedelo v dvoranah? Kako ta čudni čas odmeva v gledaliških ustvarjalcih? – Rok Kravanja: "Kruto je, ko ne čutiš odziva gledalca. Ko na drugi strani rampe ne vidiš firbčnih obrazov ali ne zaslišiš krohota, smrkanja ali smrčanja."

Rok Kravanja / Foto: Marcandrea

Spomnim se enega svojih zadnjih nastopov pred razglasitvijo epidemije – na začetku marca sem skupaj z drugimi nastopajočimi soustvarjal Neformo in takrat, kako ironično!, sem znotraj približno uro trajajoče improvizacije zapel tisti znani refren Naj pada zdaj dež nama v slovo najstniške skupine Foxy Teens s konca devetdesetih let. To pocukrano pesem sem si dovolil zapeti pred publiko čisto spontano, nekako je tisti trenutek silila iz mene. Kot da bi čutila večmesečno slovo med nami ustvarjalci in gledalci … In res, že dober teden kasneje je sledilo zaprtje države ter z njim odloki, med katerimi so bili kulturni dogodki seveda med prvimi prepovedani. Intuicija je imela spet prav. Nisem pa slutil, da bo ta ločitev trajala v nedogled! V tej dolgi pavzi se ustvarjalci na vajah trudimo, da ostanemo v čim boljši kondiciji in se vam pokažemo v živo, takoj ko bo to mogoče. Gledalci nas sicer lahko spremljate na spletu, kjer za vas recitiramo poezijo, predvajani smo na starih posnetkih, igramo (absurdno!) celo na spletnih predstavah, a mi, ustvarjalci, ta čas ostajamo zgolj v svojih balončkih. Kruto je, ko ne čutiš odziva gledalca. Ko na drugi strani rampe ne vidiš firbčnih obrazov ali ne zaslišiš krohota, smrkanja ali smrčanja. Tudi ko nekdo odide s tvoje predstave, ker mu tisti večer pač nisi všeč, vse to je živ odziv in kakršen koli je, je najlepši. Čutiš ga in veš, da si v nekom nekaj sprožil, naletel na nekaj živega. Noro pogrešam. No, naposled sem po psihofizično izmozgavajočem letu še sam obležal v postelji s tem razvpitim virusom v sebi. V karanteni pogledujem skozi okno v novo leto in se poslavljam od starega. Le kako naj ga ovrednotim, pa saj se je v njem zgodilo tudi ogromno dobrega? se pozitivno bodrim. Nebo pa mi namesto snežink odgovarja le s hladnim dežjem … in takrat se mi v misli spet prikrade tisti znani kičasti refren Foxic … Naj dež odplakne že staro leto in z njim vse viruse, da se kmalu spet čutimo!

Koronavirus, Rok Kravanja

V času jesenksih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci, sredi katere smo. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Nuša Komplet Peperko, 11. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Roku Kravanji