Zapisi iz brloga: Rok Kravanja

Spomnim se enega svojih zadnjih nastopov pred razglasitvijo epidemije – na začetku marca sem skupaj z drugimi nastopajočimi soustvarjal Neformo in takrat, kako ironično!, sem znotraj približno uro trajajoče improvizacije zapel tisti znani refren Naj pada zdaj dež nama v slovo najstniške skupine Foxy Teens s konca devetdesetih let. To pocukrano pesem sem si dovolil zapeti pred publiko čisto spontano, nekako je tisti trenutek silila iz mene. Kot da bi čutila večmesečno slovo med nami ustvarjalci in gledalci … In res, že dober teden kasneje je sledilo zaprtje države ter z njim odloki, med katerimi so bili kulturni dogodki seveda med prvimi prepovedani. Intuicija je imela spet prav. Nisem pa slutil, da bo ta ločitev trajala v nedogled! V tej dolgi pavzi se ustvarjalci na vajah trudimo, da ostanemo v čim boljši kondiciji in se vam pokažemo v živo, takoj ko bo to mogoče. Gledalci nas sicer lahko spremljate na spletu, kjer za vas recitiramo poezijo, predvajani smo na starih posnetkih, igramo (absurdno!) celo na spletnih predstavah, a mi, ustvarjalci, ta čas ostajamo zgolj v svojih balončkih. Kruto je, ko ne čutiš odziva gledalca. Ko na drugi strani rampe ne vidiš firbčnih obrazov ali ne zaslišiš krohota, smrkanja ali smrčanja. Tudi ko nekdo odide s tvoje predstave, ker mu tisti večer pač nisi všeč, vse to je živ odziv in kakršen koli je, je najlepši. Čutiš ga in veš, da si v nekom nekaj sprožil, naletel na nekaj živega. Noro pogrešam. No, naposled sem po psihofizično izmozgavajočem letu še sam obležal v postelji s tem razvpitim virusom v sebi. V karanteni pogledujem skozi okno v novo leto in se poslavljam od starega. Le kako naj ga ovrednotim, pa saj se je v njem zgodilo tudi ogromno dobrega? se pozitivno bodrim. Nebo pa mi namesto snežink odgovarja le s hladnim dežjem … in takrat se mi v misli spet prikrade tisti znani kičasti refren Foxic … Naj dež odplakne že staro leto in z njim vse viruse, da se kmalu spet čutimo!