Vsi se strinjamo, da gledališče potrebuje publiko. Pravzaprav brez publike sploh ne obstaja. Publika za ekrani ni dovolj. Gledališče s publiko za ekrani ne obstaja. Razumemo motive, ideje ali izgovore, da je to pač trenutno edino mogoče. Ne sodimo o tem, ali je to lahko umetnost ali ne. Vemo pa, da to definitivno ni gledališče.
Ne bodimo samo še en klik. Mi smo teater. Tukaj smo zato, da se ljudje srečajo, zabavajo, kakšno rečejo, kaj popijejo in se (upamo) polni novih uvidov in vprašanj vrnejo domov. Ali pa jim vsaj ni bilo dolgčas, dokler so bili v teatru.
Mi potrebujemo Teater. Hočemo delati! Nočemo delati “od doma”, naše delovno mesto je teater. Avditoriji, stoli, pisarne, zaodrje ... To so po navadi majhni, ozki, natlačeni prostori. Polni vsega. In v teh prostorih je najbolj luštno takrat, ko se v njih drenjamo. Ko smo si blizu. S tem ne komentiramo ukrepov in korone. S tem bi radi samo povedali, da je nam najboljše, ko smo skupaj, brez strahu, polni ljubezni. Za to smo se borili že prej in za to se borimo še vedno.