Prejela sem pismo Olje Grubić, s katero sva se seznanili v Stari mestni elektrarni pred desetimi leti, ko sem začela tam delati. Ona me je spomnila na to, meni je bilo takrat še vse novo, nisem poznala obiskovalcev in tudi le nekaj igralcev, ker je to bolj plesna in performans scena in me je Olja čisto presenetila, da se poznava že toliko let. A od takrat sem začela spoznavati tako obiskovalce kot igralce in v vseh teh letih sem se tu res krasno počutila, predvsem zaradi zelo odprtih, inovativnih, ustvarjalnih in hkrati zelo dostopnih in prijetnih ljudi, tako obiskovalcev kot tudi igralcev, kar je tudi Olja. Tudi s sodelavci se zelo dobro razumem, ker se je z njimi mogoče pogovoriti, če imaš kakšen problem.
Delo samo se mi sploh ni zdelo težavno, ker me je po njem vedno čakala predstava, tako da je bilo to delo zame v bistvu en sam praznik, napolnjen z zanimivimi, včasih z zelo drznimi, včasih z noro lepimi in zahtevnimi predstavami, včasih s ful duhovitimi, pa s številnimi raznolikimi koncerti. Pa zelo veliko mi je pomenilo, da sem se lahko kaj naučila od komentarjev kompetentnih oseb ali pa od komentarjev čistih laikov, vse mi je bilo zelo dragoceno. Hkrati pa prava šola življenja, učenje odgovornosti, učenje sodelovanja ipd.
Me je pa sedanja kriza precej streznila, ker sem spoznala, da sem na gledalce gledala tudi dokaj naivno. Tu žal nikakor ne morem mimo sedanjega ministra za kulturo (no, tudi prejšnji so naredili kaj "čudnega", a to, kar se sedaj dogaja, pa je prav uničujoče). O sedanjem ministru, prvič: tudi kot laik ne morem mimo tega, da je na primer (zakaj se tu ne primerjamo s kulturno zelo bogato Avstrijo?) avstrijska ministrica spomladi odstopila (kar si razlagam z neprimernim odnosom avstrijske vlade do kulture!); drugič pa želim pojasniti svojo naivnost: o sedanjem ministru nisem kaj dosti vedela, a sem bila prijetno presenečena, da je tu in tam tudi on obiskal t. i. neodvisno sceno. Zato me je razočaral njegov odnos do kulture potem, ko je nastopil kot minister. Kot da smo "metali bisere svinjam" - to je zame najbolj ustrezen opis njegovih obiskov v Stari mestni elektrarni, če jih zdaj gledam za nazaj. Ljudje pač v krizi še veliko bolj cenijo kulturo in domnevam, da minister tega ne more ali noče ceniti. Že to, da so trenutno vse knjigarne zaprte, je v nebo vpijoč primer - nekulture. Pa odnos do filmskih ustvarjalcev ... Saj vendar kultura tudi prinaša denar in zaslužek. In neposreden stik med ustvarjalci in gledalci je tudi pomemben za obe strani. Pred kratkim sem na radiu Ars poslušala oddajo o gledališču na osvobojenem ozemlju v Beli krajini med drugo svetovno vojno. Na tem svobodnem otočku so ustvarjali številni umetniki, lotevali so se zahtevnih projektov (igrali Moliera, pisali nove drame - Kocbek npr.) pa zbori, radio, skeči, plesalka z zmrznjenimi prsti Brina itd. itd. Cela paleta znanih umetnikov. In odločeno je bilo, naj bo kultura iskrena in v duhu časa, ne pa propagandistična (kar bi verjetno pričakovali!)
Tako nekako bi opisala svoje stanje v sedanji situaciji. Sicer se osebno že bližam upokojitvi in se bom počasi poslovila, a vsekakor moram poudariti, da sedaj še bolj cenim vse dosedanje dogodke v Stari mestni elektrarni in Gleju in sem res hvaležna vsem udeležencem: igralcem za številne nepozabne predstave, gledalcem pa za njihove iskrene odzive.
Upam, da nisem bila preveč patetična in da nisem povedala čisto le samo tega, kar številni, v kulturi dobro podkovani in izobraženi, tako igralci kot obiskovalci, pač zelo dobro vedo.
Olji in ostalim (igralcem in obiskovalcem) želim, da jih ne zajame malodušje in da bodo vedno našli izziv in energijo za ustvarjanje za naprej.
Olja tudi tebi hvala: res si me prijetno presenetila, se vidimo, kajne?!
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.