MOGOČE PA KMALU SKORAJ SPET
Poznate tisto situacijo, ko stvari berete, gledate in poslušate samodejno, na avtopilotu? In tako stvari dojemate, dokler enkrat nekaj ne klikne in ti v glavi nekaj reče: »Čakaj, čakaj … kaj? Kako? Prosim? Lahko še enkrat in lepo počasi?« Predvsem pa se ti v glavi pojavi en velik ZAKAJ. Naj se še toliko trudim, ZAKAJA ne znam preslišati in ga odmisliti, ko se enkrat naseli. Sam smatram in sprejemam ta ZAKAJ kot dobrodošel, skorajda potreben v mojem življenju. Velikokrat nekaj terja, oziroma bolje rečeno – ne da se odgnati kar tako, na hitro prek palca.
Ustvarjalci v gledališču o gledališki skupnosti največkrat govorimo, da smo del gledališke družine. Da so sodelavci naša druga družina. Da je gledališče svet v malem. Da se na odrskih deskah preslikava vse, kar se dogaja v realnem svetu. Svet se zdaj že leto ne preslikava. (Epidemija naj že spizdi.) Moja začasna družina je zaprta v škatli, ne more ven. (Schrödingerjeva mačka?)
Točno eno leto je minilo od moje zadnje odigrane predstave na odru. Macbeth. Uf, ne znam si predstavljati, kaj vse bo ta predstava terjala od mene, ko bom z njo spet šel na oder. Če bom še šel z njo na oder, si mislim. (Iz petnih žil bom vlekel, sovražim to.) Imam nek občutek, da tega še sicer dolgo ne bo, vsaj eno leto. Podoben občutek mi je to rekel že marca lani. (Ni se motil, sovražim ga.)
Od takrat nisem delal v gledališču, nisem delal predstav za v zamrzovalnik (odtajaj po potrebi in ukrepih), nisem gledal niti enega internetnega prenosa ali predvajanja. (Začel sem gledati eno svojo predstavo, pa še to ravno tisto, ki mi je šla živce, in sem jo hitro izklopil, še preden se pojavim.)
V resnici sem bil prepričan, da sploh ne pogrešam gledališča, dokler nisem septembra, ko je bilo tam še mogoče preživljati čas, drugič v dveh dneh sedel v dvorani in zaslišal »šššššk« zavese, ki se odpira. Gledal sem prijatelja v medvedjem kostumu z veliko zadnjico in se smejal in spremljal njegove dogodivščine in užival. Zgodba o medvedku. (Do lani verjetno ne bi šel gledat otroške predstave, priznam.)
Do takrat sem bil namreč kljub prvi koronski pavzi malce nasičen gledališča (in sebe v njem, včasih človek potrebuje pavzo.)
Niti ne gledališča, nasičen neke samoumevnosti v gledališču, pravzaprav. Spraševal sem se, ZAKAJI so se mi zaleteli v utrujene možgane.
Zanimalo me je, zakaj se gledališče, ki je prostor izražanja in iskanja vprašanj, o svojem smislu redko sprašuje oziroma zakaj so se te teme v gledališču zelo redko odpirale. (Dopuščam možnost, da mi kaj ni jasno. Gledališče je res stara umetnost, ampak imam občutek, da ga dojemamo na star način, posebej zdaj v času korone.)
Zakaj sem v zadnjem času v gledališču gledal predstave, kjer se je samo še kričalo, največkrat na rampi, v nekakšni čudni obliki radijskih iger v živo? (O okusih se ne razpreda, vem.)
Zakaj sem moral gledati osebne zgodbe in zraven poizkušati doumeti, kaj stoji za tem dejstvom, da ne gledam samo napisanih zgodb, ki so mnogokrat zanimivejše od dopisanih? (Nismo vsi dramatiki, žal.)
Zakaj ne gledam odrskih oseb, za katere vem, da niso resnične, in zakaj namesto njih gledam resnične osebke in njihove odrsko sfrizirane »travme«? (Zanima me zgodba, dogajanje.)
Ali s tem gledališče nehote tekmuje z banalnimi resničnostnimi šovi, kjer naj bi samo realnost bila pristna in tista »prava«? Ni realnost na odru banalna in dolgočasna? (Samo sprašujem, ne se jezit!)
Zakaj se v gledališču danes rado misli, da je iluzija slab in star trik? (Rad imam, da se me začara, otrok v meni takrat vriska.)
Zakaj me včasih gledališče podcenjuje in misli, da ne bom razumel, če je nekaj zavito v metaforo? (Najbolj uživam, ko mi gledališče da polja svobode in domišljije, ki se sinhrono odpirajo v moji glavi, ko gledam neko stvar, ki ni dobesedna.)
Zakaj danes v gledališču redko najdem humor in ironijo ter duhovitost, ampak je vse predstavljeno samo tako resno in usodno in težko in ah in oh? (Življenje so barve, življenje je pisano, tudi če je kdaj vse videti bolj sivo, tudi ko je resno, je pisano. Bo treba preveriti dioptrijo, mogoče spet nisem sinhroniziran z okolico? Ne mislim na komedijo, čeprav jo imam zelo rad, mislim na življenje.)
Zakaj se gledališče rado pretvarja in misli, da je iskreno in da odkriva nove svetove, a hkrati to dela po nekih šablonah z mikrofoni? (Predvidljivost je dolgočasna.)
Zakaj bi gledališče danes rado na nekaj opozorilo samo s kričanjem, ko pa že vse kriči?
Zakaj se gledališče rado dela kritično, a je kritično samo selektivno, zelo redko do sebe in svojih ustvarjalcev? Je potem res še kritično ali je samo hinavsko? (Dragim kritikom – je kritika samo okus, je kritika trend?)
Zakaj je v gledališču toliko enoumja? Vsi teatri so že skoraj enaki, s skorajda istim programom. (Pred malce več kot desetimi leti sem končal šolanje, gledališki svet pred mano ni bil tako uniformiran, zamejen. Razumem, da danes v državi vladajo omejeni pogledi in da je naša sedanjost omejena, celo fizično omejena. Je to izgovor? Je to odgovor?)
Zakaj so ustvarjalci družbeno angažirani samo na odru in v intervjujih, potem pa vse to izgine, ko se pojavijo problemi? (Težka dilema? Je res?)
Zakaj sem moral gledati predstave, ki so slabe improvizacije, in biti prepričevan, da je to odprta forma umetnosti?
Zakaj sem moral v gledališču na odru gledati nepripravljene ljudi, ki me s tem kot gledalca žalijo in tratijo moj čas, potem pa trdijo, da je to koncept, (ne)vodena improvizacija? (Da, zgodi se ali pa se ne, saj tako je v življenju, ampak žal se vidi, ko ne delaš. Poznam to, tudi sam sem kdaj to naredil, bilo me je sram.)
Zakaj so na odru ljudje, ki mislijo, da s tem, ko imajo eno roko v žepu in kvazi sproščen nasmešek na obrazu, še koga prepričajo, da so sproščeni in šarmantni? (Balašević je bil samo en, pa še on je zdaj rekel: »Doviđenja i sretno!«)
Zakaj se gledališče pretvarja, da je drzno, a je v drznosti predvidljivo in varno? (Če samo pogledam, kaj se je delalo v umetnosti v sedemdesetih letih ali pa še kdaj prej, smo včasih res baterijsko rejeni piščanci.)
Zakaj v gledališču hote ali nehote podcenjujemo gledalca? Zakaj ga tretiramo kot dobrega, ko kupuje karto, ko pa pove, da ne kupi naše ideje, pa radi pristavimo, da ni dovolj gledališko izobražen, kultiviran? (Najboljše komentarje sem dobil od neteatrskih ljudi.)
Jezim se. (Spet nekaj pizdiš, Drevenšek. Že celo življenje moraš nekaj po svoje, pa z glavo skozi zid, pa koliko si star, no? Tebe res nič ne izuči?)
Zaradi gledališča se jezim, ker ga imam v resnici zelo rad. Sprašujem se o vseh teh stvareh, ker ga imam v resnici rad. Rad bi se pogovarjal o njem, ker ga imam rad. (Vedno, ko rečem, da ga imam dovolj, se zalotim, da debatiram o njem, celo sam s sabo.) (Haha, pišem, da ne mislim o njem, a že tri mesece snujem novo predstavo v glavi in jo sestavljam.)
Zlajnana puhlica, da brez gledalcev ni blablabla … Puhlica drži. Brez stika ni nič. Smo sami s svojo pojavnostjo. Z masko na praznem odru. Masko, ki je postala samo predebelo nanesen puder z malo preveč rdeče šminke na ustnicah. Čevlji so bolj shojeni, kot se vidi iz trinajste vrste, in nihče se več ne dela, da tista kriva jeklena štanga v zaodrju ne podpira stene dnevne sobe, ampak samo kuliso iz iverke, ki se maje, če gresta dva hkrati mimo.
Brez gledalcev so danes v gledališču samo kamere na rampi odra in zasloni na drugi strani. (Mrtvi obrazi za ekrani.)
V resnici ga zelo pogrešam. Še najbolj pa pogrešam življenje. Običajno, a hkrati ne takšno, kot je bilo prej. Verjetno ga vsi. Dovolj je bilo te korone, na živce mi gre. V resnici bi gledal katerokoli predstavo, četudi grem iz gledališča potem jezen in nasršen. Gledal bi celo najslabšo predstavo, tako lačen sem.
Res sem mislil, da gledališča ne pogrešam in da o njem ne razmišljam (kako sem se prevaral), potem pa te vrstice spišem v devetih minutah dvajset. (Sem pogledal na uro, ko sem začel.) (Spet lažem, trajalo je malo dlje.) (Mogoče pa bo kmalu, joj, upam, da kmalu.)