Nisem igralka, niti nisem zares prava gledališka ustvarjalka, ampak vseeno diham in živim z odrom, z njegovimi skrivnostmi, skrita v luknjici za zaveso prisluškujem škripajočim deskam in zavita v obvezno šepetalsko protiprepišno ruto spremljam igralke in igralce na njihovih odrskih popotovanjih. Tiho, če gre, poglasno, če je nujno. In glasno, ko je predstave konec in se veselimo ali jezimo. Rada sem tam, napol skrita, rada si domišljam, da sem del nečesa velikega, nekakšnega gledališkega feniksa, ki se vsak večer rodi in umre v tesnem prepletu številnih energij, ki se prepletajo med odrom, zaodrjem, pododrjem in v hipno celoto povezujejo vse, ki smo v tistem trenutku »v bajti«. Veliko nas je, veliko drobnih členov, gledališka predstava je pravzaprav en tak hecen členonožec, kjer vsak opravlja drobno in včasih čisto nevidno delo, a ob njegovem umanjkanju je praznina velika zevajoča vrzel, ki jo je težko preskočiti.
Zdaj pa nam je umanjkalo bistveno – predstave. In nenadoma nimam več svojega prostorčka v portalu odrske zavese. Nenadoma nimam več igralke/-ca, da bi z njo/njim dihala iste besede, nimam več režiserja, ki ima vedno prav, razen, kadar nima. Nimam več … nimam več svojega mesta v členonožcu, ker ga enostavno več ni. Feniks je vzplamenel in – ugasnil. Saj bo spet vstal, o tem sem prepričana, in tudi zažarel bo močneje kot kdaj koli in spet se bodo mešale energije in spet bomo skupaj dihali prašni odrski zrak in jaz bom spet šepetala gledališču in ono bo kot vedno šepetalo nazaj. A do takrat bo moralo preteči še nekaj tišine, tišine, v kateri se iz brloga sem pa tja oglasi tudi kakšen manj vidni gledališki čriček in glasno pove – teater, pogrešam te!