Drago moje gledališče!
Pišem prav vsem ustvarjalcem in gledalcem.
Iščem te, Gledal-išče. Gledala bi te, živa, v živo.
Živimo v času, v katerem ljudje umirajo sami.
V času, kjer se zaradi strahu pred smrtjo zdi,
kot da se želimo dezinficirati pred njo.
V času odvzete možnosti transformacije, ki se lahko zgodi,
ko smo priča rojstvu ali smrti in se nas dotakne neizrekljiva milina.
V času, kjer bodo umanjkanje živega stika,
prenasičenost z virtualnim pogledom in nezaključene zgodbe smrti zaznamovale bivanje naslednjih generacij bolj kot nas, ki se boleče zavedamo te "nove normalnosti",
saj v sebi še nosimo živi stik. Ne zgolj z naravo ter z ljudmi brez telefonov pa s knjigami in filmom, tudi z živim gledališčem, živo glasbo, koncerti ...
Tega, da mi gledališče in film poleg knjig, glasbe in slikarstva dajeta neprecenljivo veliko, sem se v polnosti zavedela na porodniških dopustih, saj sta bili to dve ključni stvari, ki sem si jih izborila za svojo dušo. Šla sem, sama, nenaspana, da sem lahko prišla polna nazaj.
Moja duša terja refleksijo, rast, ljubezen, katarzo.
Boleče hrepenim po predelovanju duhovnega sveta skozi meni najljubšo molitev, umetnost.
Trikrat v letu dni sem imela priložnost gledati vas igralce v živo. Delovno in odgovorno, seveda. Vsakič sem jokala od lepote, presežnosti, miline, pa tudi zaradi lastne sestradanosti po katarzi, smislu, ki se mi sestavlja skozi živi stik.
Gledališče potrebuje očesni stik gledalca z občinstvom. V njem se zrcali živost naših duš.
Ko uzremo lik v njegovi polnosti, se počutimo uzrti.
Ko me drugi ne samo zagleda, temveč tudi vidi mojo dušo in se ne obrne z gnusom stran,
se sesuje primarni strah pred ne biti dovolj. Tu se zgodi bližina, rast, transformacija.
Tu zagledamo, ugledamo in vidimo drugega s sočutjem, dobrohotnostjo ter milino.
Vidimo in smo videni. Soočamo se, preizprašujemo, reflektiramo, se odpremo za milost, rast in Drugega, gradimo mostove razumevanja drugačnosti skozi sprejemljivost in sočutje.
Trenutno z virtualnim pogledom streamingov poskušamo nadomestiti nekaj gledališču nenadomestljivega. Medij, ki to nadomeščanje namreč zmore, je film.
Z vsemi svojimi izraznimi sredstvi uspe nadomestiti živi stik igralca z gledalcem.
Zato je tako drag, zato nastaja leta, zato je vsak kader premišljen, osvetljen,
podprt s spisano glasbo, zato lovi skozi izreze, rakurze ter objektive, gradira skozi ritem montaže ... zgodbo. Ter nadomešča živi stik tako dobro, da pozabimo nanj,
ker pravzaprav v temi kinodvorane postanemo glavni lik,
čustvujemo skozenj in vidimo svet skozi podobe, vizure in zvoke,
ki jih drugače ne bi zaživeli.
Film trenutno hira, vmes je nepopravljivo obstal,
gledališče pa poskuša nadomestiti nenadomestljivo.
Imamo še knjige, pa pesmi, na katerih tudi leži strah pred virusi,
imamo naravo, bližnje in zagotovo še kaj.
Prav je, da iščemo, se prilagajamo, smo odgovorni,
a ni isto. Ne more biti isto, niti podobno, niti dovolj dobro.
Potrebujemo umetnost, refleksijo sveta,
ki skozi različne medije nagovarja našo dušo, da raste,
reflektira, se odpira milosti, odpušča, hodi v čevljih,
v katere ne bi bili zmožni stopiti brez umetnosti.
Ljudje moji dragi, hiramo, brez živega stika.
To ni življenje, to je vegetacija.
Bomo v strahu pred smrtjo raje sploh ne živeli?
Dragi igralci, neskončno vas pogrešam.
V svoji samosti niste/nismo sami, potrebujemo drug drugega.
Kot vodo, zrak, naravo.
Upam, ker upanje umre zadnje. Pa ker če še ni dobro, še ni konec,
da vas lahko gledam v živo in spustim skozse, vas vidim in s tem vidim sebe.
Če se kaj dobrega rojeva iz tega stanja, je morda to,
da se iz žeje in umanjkanja rodi večja hvaležnost ter manjša samoumevnost.
Refleksija in zaznavanje potreb naših duš pa bosta, upam,
potrjeni kot eksistencialni potrebi.
Žejna v puščavi, Barbara Zemljič