Sedem vlog išče oder (prosto po Pirandellu)
Moja največja nočna mora, povezana z gledališčem, je, da se znajdem na neznanih hodnikih, ne najdem odra, ne najdem kostuma, ne najdem teksta, čaka pa me vskok v precej veliko vlogo. Nikjer ni nikogar, ki bi ga vprašala, kdaj nastopim. Ne poznam teksta, ne poznam gledališča, ne poznam soigralcev, vem samo to, da na oder moram. Tako si predstavljam, da tavajo po neznanih hodnikih Helga, Karolina in Hajdi, one tri skupaj, za njimi Živa v rdečih salonarjih, potem malo zaostaja Deklica, ki na ramenih prenaša kovček za kontrabas, čisto zadaj pa hodita gospa Mefisto in tržaška Diva MM, ki sta se medtem spoprijateljili, saj sta našli veliko skupnih točk. In tako tavajo po temačnih hodnikih in vsake toliko odprejo kakšna vrata v upanju, da so našle pot na oder in da se bodo lahko pogrele pod lučmi. Ker se hranijo s pogledi in aplavzi gledalcev, so že zelo lačne in šibke. Krčijo se in počasi izginjajo. Otožno posedejo po tleh, razen gospe Mefisto, ki Divi MM izpred nosa izmakne edini stol. Deklica sname kovček z ramen in ga odpre, da bi še zadnjič pogledala očetove čevlje, preden izgine v nič. V kovčku zagleda pismo, ki ga nazadnje še ni bilo tam. Odpre ga in prebere naslov: Moji igralki Barbari Cerar. Reflektorji se v hipu prižgejo, muzika, vrvež, poljubi, veselje in sedem vlog, ki išče oder, nenadoma oživi. Poravnajo si kostume, popravijo si frizure, naredijo govorne vaje in že so pripravljene na nastop. Hvala, Mihaela Lozar za lepo pismo. Brez gledalcev je gledališče samo temačen hodnik.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.