Leto je naokoli, kar so gledališča …
Pred enim letom se je svet spremenil …
V teh težkih časih, ko se je življenje ustavilo …
V soboto je bil dan gledališča in jaz sem dobila nagrado Duše Počkaj, ki jo podeljuje ZDUS. Neizmerno sem se je razveselila. Mogoče še toliko bolj, ker je prišla v tako negotovem času in me za trenutek vrnila v čas, ko smo še razmišljali o nagradah, festivalih in gostovanjih.
Včeraj, v ponedeljek, pa sem dobila sklep, odločbo, napotilo ali karkoli že, za čakanje na delo. Že tretjič. Pretreslo me je. Mogoče tokrat toliko bolj kot prej, ker ves čas epidemije delamo s polno paro in se mi ta odločitev zato ne zdi pravilna. Ker delam tudi danes, ko sedim doma in pišem te vrstice. In ponavljam tekste predstav, ki smo jih v tem času postavili na oder in bodo zaživele, ko se spet prižgejo luči v dvoranah. Zato da jih ohranjam žive in zato ker takrat, ko bo končno nastopil ta tako težko pričakovani trenutek, nihče ne bo hotel zapravljati dragocenih večerov z vajami.
Dickens je že davno tega ubesedil moje občutke tega zadnjega leta, tega usodnega časa, teh ključnih štirinajst dni, ki so pred mano, štirinajst ur, minut, vdihov …
"It was the best of times, it was the worst of times, it was the age of wisdom, it was the age of foolishness, it was the epoch of belief, it was the epoch of incredulity, it was the season of Light, it was the season of Darkness, it was the spring of hope, it was the winter of despair, we had everything before us, we had nothing before us, we were all going direct to Heaven, we were all going direct the other way … " (Charles Dickens, Tale of two cities)
Nekaj časa sem živela od tiskovne konference do tiskovne konference. Od vaje do vaje. Zdaj se učim živeti od vdiha do vdiha. Za gledališče se ne bojim, počakalo bo. Kot je že tolikokrat. In verjamem, da se bo publika vrnila. Tudi jaz se bom vrnila. Komaj čakam. Komaj čakam, da se bom spet usedla v dvorano. Okoli mene bodo sedeli ljudje in pridušeno klepetali. Mogoče se bodo pogovarjali o vremenu, o počitnicah, ki so bile ali ki še bodo, nekdo bo mogoče malo bolj na glas rekel, da je lepo spet priti v gledališče, in jaz se bom sama pri sebi nasmehnila. Luči bodo počasi izdihnile in kramljanje bo potihnilo. V tistih trenutkih tišine, preden se bo odprl zastor, bom začutila, kako mi divja utrip. Stisnilo me bo v trebuhu in sama sebi se bom zdela trapasta, ker imam kot gledalka spet večjo tremo, kot ko moram sama na oder. In takrat se bo odprl zastor in potopila se bom v drug svet. Gledala bom znane obraze, ki se bodo pred mojimi očmi neopazno spreminjali in postajali drugačni, drugi. Kot bi koža postajala prosojna in bi izza znanih oči gledale oči nekoga, ki ga moram še spoznati. Usta bodo govorila tuje zgodbe z znanim glasom in potem bodo na lepem to postale tudi moje zgodbe. In njegove. In njene. Čarovnija gledališča.
Danes se hočem spominjati tega.