Trideseta
Ko pomislimo na vstop v trideseta leta, se nehote prikrade misel na Prešernovo pesem Slovo od mladosti, v kateri pravi: »Dni mojih lepši polovica kmalu, mladosti leta, prekmalu ste minula, rodila ve ste meni cvetja malo, še tega rožce so se koj usule.« To gotovo velja za vsakega od nas, ki je dorasel do teh let in se srečal z dejstvom, da je mladost prešla in da je čas za zrela leta. Kako pa se to pokaže na gledališču? V tej sezoni bomo namreč v Mestnem gledališču Ptuj praznovali dve obletnici, dve tridesetletnici. Trideseto obletnico ustanovitve bomo praznovali 4. decembra, 26. februarja pa bomo proslavili 30-letnico začetka delovanja, saj je bila na ta dan leta 1996 na odru našega gledališča premiera predstave Wilhelma Reicha Govor malemu človeku v režiji Sama M. Strelca in izvedbi Vlada Novaka.
Meni se zdi kar neverjetno, da je minilo že toliko časa od tega težko pričakovanega trenutka, v katerega so se zlile sanje, upi, pričakovanja generacij ptujskih gledališčnikov, ki smo si po ukinitvi leta 1958, ko je uradniški dekret zaprl takratno ptujsko in še nekatera druga gledališča, prizadevali, se trudili, upali in sanjali o tem, da se bodo na Ptuju ponovno odprla vrata poklicnega gledališča. Še nekaj več je od tistega poletja leta 1992, ko nas je Samo M. Strelec zbral v ad hoc oblikovani skupini. Na ribniku v Ljudskem vrtu smo tisto poletje uprizorili Mrožkovo črno komedijo Na odprtem morju. Večina se nas je takrat šele odpravljala na akademijo, ali upala na to. Spominjam se, kako sem bil brodnik, ki je upravljal tisti čoln, s katerega je Samo med vnetim režiranjem predstave parkrat poletel in pristal v vodi ribnika, med žabami, lokvanji in racami. Pred očmi številnih radovednih sprehajalcev in kopice otrok, ki je postala naša najbolj zvesta publika v tistih vročih poletnih dneh, predhodnica nepregledne množice več kot tisoč gledalcev, ki so na večer Ptujske poletne noči prišli radovedno pogledat našo premiero, eni kot pravi obiskovalci na sedežih na tistem pontonu, drugi kot radovedni sprehajalci, ki sem jih potem preganjal s poti, da se je lahko Ervin pripeljal s tistim poštarskim fičkotom in skočil s čolničkom v vodo.
Desetletja so se v studiu Branke Bezeljak vadili in z gledališčem usodno okužili številni mladi ustvarjalci, ki so svojo pot nadaljevali na AGRFT, in teh se je do takrat nabralo za en pošten ansambel in številni so se pridružili ideji Gledališča Zato., ki je pod Samovim vodstvom postalo nosilec projekta ponovne profesionalizacije gledališča na Ptuju. Tako so na poletnih prizoriščih, ker takrat je ta projekt v poletnih terminih v ambientih našega mesta prižigal upanje in veselje, ki je svojo realizacijo dočakal decembra 1995, ko je na svoji seji 4. decembra Mestni svet takrat še čisto mlade Mestne občine Ptuj ustanovil Gledališče Ptuj, njegov zagon pa zaupal Samu, ki pa ga je po dobrem mesecu zapustil in je potem Franci Mlakar bil tisti, ki je speljal vse postopke glede ustanavljanja, zagona ter prvih projektov tega novega zavoda, in ga kot direktor vodil do poletja 1997, ko se je po razpisu na direktorsko mesto ponovno vrnil Samo in ga vodil do odhoda v Dramo SNG Maribor v letu 2002. Prva leta gledališkega ustvarjanja so bila tudi leta uveljavljanja v slovenskem gledališkem prostoru, kjer je marsikdo gledal s skepso na ta projekt, a nam je uspelo v tem času gledališče uvrstiti v mrežo poklicnih gledališč, ki je na stalnem pozivu Ministrstva za kulturo RS za programska sredstva. Najbolj uspešna predstava tistega časa je bila brez dvoma komedija Marjetka stran 89 avtorja Lutza Hübnerja in režiserja Sama M. Strelca, ki je slavila na Dnevih komedije v Celju, kjer smo bili v tistih letih najbolj opaženi in tudi uspešni.
Sledilo je sedemletno obdobje vladavine Reneja Maurina, ki ga je zaznamovalo postopno oddaljevanje od zatojevske tradicije in pa seveda prenova gledališča, ki se je zgodila med letoma 2006 in 2008, ko je bilo ponovno odprto gledališče in je začelo z delovanjem v prenovljenih prostorih. Ta čas je zaznamovala tudi prva nagrada na Borštnikovem srečanju s predstavo Raztrganci v režiji Sebastijana Horvata, ta pa je bila ob Ovinku, drugi del, po priredbi Županove Micke in Grönholmovi metodi tudi ena tistih imenitnejših in uspešnejših predstav. Po koncu Renejevega mandata je polletno vodenje prevzela Anica Strelec Bombek kot v. d. Bila je med drugim dolgoletna organizatorka programa in računovodkinja gledališča, ki je skozi ves čas svojega dela podpirala kar nekaj vogalov te hiše.
Od 1. aprila 2009 imam čast, veselje in dolžnost voditi to gledališče in ta leta so bila zame velika preizkušnja, saj smo v tem času šli iz ene krize v drugo, iz enih izzivov k drugim. Sam o svojem delu ne bi sodil, to raje prepuščam drugim, a če pogledam bogato bero nagrad, ki smo jih v tem času pobrali, tako doma kot v tujini, število premier in ponovitev, odigranih tako doma kot na gostovanjih, neštete polne dvorane, se sam mirno in zadovoljno ozrem nazaj in sem vesel. Mestno gledališče Ptuj danes velja za eno najboljših gledališč daleč naokoli in dober glas o nas je šel v deveto deželo, kot tudi v skoraj vsako slovensko vas.
To praznično sezono bomo praznični, veseli in zabavni. In naše največje veselje bo, ko boste prišli v velikem številu in napolnili našo dvorano.
Direktor MG Ptuj
Peter Srpčič