Obstajajo družine, v katerih je konflikt tako običajen, da ga ljudje srkajo kot pijačo in goltajo kot hrano. Namesto raznovrstnih medsebojnih odnosov ljudje živijo skozi konflikte. Ti se izkazujejo kot pretirano izražanje negativnih čustev, ki imajo videz skrbi (To je tvoj problem, da se ne pozdravljaš z ljudmi.), kot izjave, ki naj drugega prizadenejo (Ti si stara in trapasta in sploh ne veš, kaj govoriš.), kot cinizem in sarkazem, ovita v celofan humorja (Grem stavit, da bi najprej ubil tebe; Tudi to bi prenesla, če bi vedela, da bo kmalu za tem še tebe.) ... 

Ljudje, ki živijo v konfliktnih družinskih odnosih, imajo redke in površne stike z ljudmi zunaj družine, njihov svet je omejen in imajo malo življenjskih izkušenj. V ruralnem okolju, ki ga opisuje dramsko delo, so tudi sosedski odnosi pogosto prisilni in toksični. Ljudje so zagrenjeni, se pomilujejo in se sami sebi zdijo žrtev bližnjega človeka, krivca za njihov bedni položaj. Ne marajo ne sebe ne drugih.

Pogosta izkušnja posameznikov in posameznic – posebno žensk, saj je skrbstveno delo še kar naprej feminizirano in se zdi, da gre za »delo iz ljubezni« – je, da je skrb za bližnjega tesno sprijeta z nasiljem. (Kot da ni zadosti, da sem ti zadnjih dvajset let vsak dan na razpolago za čisto vsak drek; Mi tudi enega samega večera zunaj ne privoščiš.) 

Toksičen odnos med mamo in odraslo hčerjo ni redek, a je vseeno šokanten, ker so mame v zahodni kulturi glorificirane kot angeli, ki ljubijo svoje otroke in jim želijo le dobro, hčere pa so idealizirane kot skrbnice, ki delo za ostarele starše opravljajo samoumevno in požrtvovalno. 

Zavist, grenkoba in želja po razvrednotenju tistega, ki je človeku blizu, v tem primeru matere v odnosu do hčere in obratno, ostajajo družbeno potlačene in se o njih ne govori. Molči se o sovraštvu hčera, ki jim matere preprečujejo stik z zunanjim svetom, z moškimi in seksualnostjo, in o sovraštvu mater, ki bi želele življenje zavrteti nazaj. Koliko ljudi v resnici sanja in fantazira o tem, kako lepo bi bilo, ko bi bili njihovi bližnji že končno mrtvi, da bi oni sami začeli živeti? (Iz same zlobe boš večno živela.) Ta fantazma človeka pogosto pripelje le do vrat psihiatrične bolnišnice, na zaprti oddelek totalne institucije, in le redkokdaj zares v svobodo, v svet. Tudi Maureen Folan, hči Mag Folan, je bila psihiatrično hospitalizirana, kar je povezala s čustveno preobremenjenostjo v tujem svetu. Ko je tudi sama odšla v Anglijo zaradi zaslužka in doživela ta skoraj večinski nacionalni trajektorij (To ti je Irska; zmeraj kdo odhaja.), je tam opravljala najslabša dela in bila hkrati zasramovana zaradi svoje etničnosti.(Irka, primitivna ... samo poglej jo, kako je butasta ... tako zaostala, kot vsi od tam ...) Po živčnem zlomu so jo zaprli v psihiatrično bolnišnico Stone House Hospital v graščini Difford. Tam je morala, se ji roga mama, nositi institucionalna oblačila, del katerih je bil tudi prisilni jopič, oblika institucionalnega nasilja. (Srajce do tal in jopiče z zelo dolgimi rokavi.) Rasizem povzroča živčne zlome in slabo duševno zdravje, pa tudi sovraštvo in novo nasilje. Irci so bili simbolni Romi. Življenje v totalni instituciji je samo nadaljevanje nasilnih odnosov v zunanjem svetu, doma, v delovnem razmerju, v vsakdanjem življenju. 

Tudi Angleži so ljudi z duševno krizo nekdaj zapirali v psihiatrične ustanove in azile, ki so bili urejeni v starih gradovih. Za razliko od Slovenije so mnoge tovrstne ustanove zaprli že pred drugo svetovno vojno, večino pa do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Stone House Hospital je nehala delovati leta 2005, leto dni po tem, ko so v Sloveniji zaprli grad Cmurek v kraju Trate, v katerem je bilo po drugih svetovni vojni zaprtih po 400 ljudi naenkrat. Vsi drugi azili in zaprte ustanove še vedno delujejo, nekateri celo v srednjeveških gradovih. 

Otroci ne morejo izstopiti iz nasilnega odnosa, ker nimajo kam, in pogosto se občutek, da človek nima kam, razširi na vse življenje in ljudje nikoli ne odidejo, ker nimajo kam. Kako stari so konflikti in nasilna skrb, ki zaznamujejo odnos med Mag in Maureen? Nasilje se praviloma ne začne šele takrat, ko je otrok odrasel, temveč je dolgotrajno in dobro skrito pod pokrovom glorifikacije starševstva in družine kot nečesa univerzalno dobrega. Neizgovorjeno ostane, da nekatere otroke mučijo in da so duševne krize povezane z zgodnjimi izkušnjami preživetega nasilja v otroštvu.

Posledica dolgotrajnih konfliktov, poniževanj in dehumanizacije so uboji v družini; homicidi in femicidi. Številne študije ugotavljajo, da morilci v primerjavi s preostalimi ljudmi v otroštvu in adolescenci doživijo dvakrat več travm, pa naj gre za čustvene travme ali bolezni, hude nesreče, fizične in spolne zlorabe ali za strogo disciplino doma, kar vse vpliva na njihov uspeh v šoli in na odnos do sebe ter do drugih ljudi.¹ V Sloveniji policija poroča o več tisoč primerih nasilja v družinskem okolju, od na videz blagih oblik z manj opaznimi posledicami do tistih najhujših, kot so umori v družini.² Medtem ko se velika večina umorov moških zgodi zunaj domačega okolja, je dom najnevarnejši prostor za ženske in dekleta. V Evropi in Ameriki ženske v zasebni sferi namerno ubijajo predvsem intimni partnerji, a kot pokaže Lepotna kraljica Leenana, ni vedno tako. Od vseh žensk, ki so jih leta 2023 v evropskih in ameriških državah ubili intimni partnerji ali drugi družinski člani, so jih v Evropi 64 %, v Ameriki pa 58 % umorili intimni partnerji. Tudi število femicidov se v Sloveniji postopoma povečuje, tako da je bilo od leta 2022 od pet do sedem umorov žensk v družini na leto.³

V dramskem delu Martina McDonagha ni nič pretanjenega in človeku naklonjenega, izvzemši par nežnih poljubov, objemov in ljubezenskega pisma. 

V ospredju sta brutalnost in nasilje. Vse doma je grdo. Veliko je hudobije in nihče nikogar ne mara. 

Tudi ženske so grde, zlobne in promiskuitetne. Nasilje ni subtilno, ampak vsiljivo in odkrito. Ljudje se prezirajo, ponižujejo in ostajajo skupaj. Scalina, ki jo mama vsako jutro izprazni v kuhinjsko korito, in simbolika najslabših piškotov, kaše in hrane iz pogrete vrečke sporočata, da sta vonj in okus sovraštva in konflikta zares gnusna. 

Pogosto je slišati, da Irska ni več takšna, kot je bila nekoč, še posebno ne po tem, ko so 25. maja 2018 ženske, pa tudi moški, na referendumu izglasovali pravico do splava. To je bil sploh prvi referendum v Evropi, na katerem se je v ruralni in konzervativni družbi zgodil tako velik korak v dobro reproduktivnih pravic žensk (kasneje, leta 2021, je prišlo do legalizacije splava z referendumom tudi v San Marinu). Še leta 1992 in 2002 irske volivke in volilci pravice do prekinitve neželene nosečnosti na referendumu niso izglasovali. Zgoditi se je moralo nekaj odločilnega. Najprej se je zdelo, da gre za razkrivanje škandala, kako so duhovniki zlorabljali deklice, dečke, ovirane in neovirane otroke, dokler ni postalo jasno, da so spolne zlorabe inherentni del samega ustroja cerkvene institucije z njenimi seksualnimi prepovedmi, odnosom do otrok in do žensk in s samoumevno nedotakljivim statusom same institucije.

Leta 1999 je znani Colm O'Gorman, nekdanji irski politik in aktivist, v otroštvu sam žrtev spolne zlorabe duhovnika, ustanovil organizacijo Eden od štirih (One-in-four) in leta 2009 objavil odmevno knjigo Nepredstavljivo: zlorabljen od svojega duhovnika, izdan od svoje Cerkve, zgodba o fantu, ki je tožil papeža (Beyond Belief: Abused by His Priest, Betrayed by His Church, the Story of the Boy Who Sued the Pope, založba Hodder & Stoughton). Pritiski aktivistov so spodbudili irsko vlado, da je v triletni preiskavi prišla do ugotovitev, ki so ljudi šokirale; na stotine otrok je v daljšem časovnem obdobju spolno zlorabljalo skoraj 200 duhovnikov po državi, tako da so nekateri spolne zlorabe otrok, preživete grozote in njihovo številčnost imenovali kar »irska tragedija«.⁴ Zaradi teh razkritij so se ljudje z gnusom odvrnili od tega, da bi institucijo Cerkve še naprej nekritično podpirali, zato so pravice žensk zmagale na referendumu. 

O spolnih zlorabah otrok, v času šolanja živečih po internatih, ki jih je vodila Cerkev, financirala pa država, se je začelo govoriti prav v obdobju, ko je bila napisana Lepotna kraljica Leenana. Morebiti si Martin McDonagh tedaj o tem še ni upal pisati, fizično nasilje duhovnikov pa je vseeno omenil. (Oče Welsh zelo redko udari. Tako kot zdaj v glavnem vsi mladi duhovniki. Samo ta starejši se še spravijo koga tepsti po glavi.) To je bilo očitno povsem normalizirano. Spolne zlorabe otrok pa je avtor umestil daleč stran, čez Atlantik; a ne neupravičeno. (To se vsak dan dogaja. Danes težko najdeš duhovnika, ki nima otroka z Amerikanko.) Prav irski priseljeni duhovniki in ameriški duhovniki irskega rodu so leta 2009 predstavljali večino obtoženih za spolne zlorabe v ZDA (do tedaj je bilo za spolne zlorabe obtoženih že več kot 6000 katoliških duhovnikov, žrtve pa so bili otroci in mladi, okoli 14 000 jih je bilo; leta 2008 je Cerkev žrtvam plačala za dve milijardi dolarjev odškodnin).⁵ Ljudje so potemtakem vedeli in se o tem pogovarjali prej, preden je bilo javno razglašeno, da je število razkritih spolnih zlorab otrok visoko prav med irskimi duhovniki, ki so zaradi pomanjkanja delovnih mest od petdesetih let 20. stoletja naprej množično odhajali na službovanje v ZDA. V času velikih migracij v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je iz Irske odšlo na službovanje v ZDA okoli 4000 katoliških duhovnikov.⁶

Pisec ni irski Thomas Bernhard, temveč v tem dramskem delu predvsem popisovalec zagrenjenih družinskih članov, odvisnih drug od drugega in obenem drug drugemu sovražnih in nevarnih, ki z zavistjo gledajo, kako odhaja »vlak življenja«. Dramsko delo vsebuje skorajda vse, kar je irsko družbo zgodovinsko zaznamovalo: ekonomske migracije in doživljanje drugorazrednosti v tujem okolju (Garam v dežju, bolj žival kot človek ... in samski dom, poscani modroci, in nič drugega ne moreš početi, kot da buljiš v uro ...), ruralnost in osamljenost, nasilje in zlorabe. 

Besedilo mestoma spomni na slovensko okolje (Hribi, pa vse je tako zeleno, in ljudje se še pogovarjajo med sabo; Ampak vsi pa tudi vejo vse o drugih.), 

kjer se gojijo zamere, ki trajajo dolgo, in kjer obstaja ambivalenca, ali ostati v znanih, a nemogočih pogojih ali oditi tja, kjer se človek ne spozna, če je oditi sploh mogoče. 

^{1 Karmen Šterk. Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere. Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana, 2013, str. 22.
2 Policija. Nasilje v družini – informacije o postopku na policiji. Ministrstvo za notranje zadeve. 2025. Policija - Nasilje v družini (dostopano 30.10. 2025).
3 Nacionalni inštitut za javno zdravje, Femicid: izziv za javno zdravje. 11.03.2025. Femicid: izziv za javno zdravje | Nijz (dostopano 30. 10. 2025).
4 Joe Rigert. Zlorabe, molk in laži. Spolno nasilje v irski katoliški cerkvi. Ciceron, Mengeš, 2010.
5 Ibid., 13.
6 Ibid., str 41.}

Povezava: PDF gledališkega lista