Nagib, 10. 3. 2016

Zadnji ponovitvi projekta Generacije sledi pogovor z Maretom Bulcem

Na sporedu 2. sezone sodobnih uprizoritvenih umetnosti Nagib na oder sledita danes in jutri še zadnji dve ponovitvi avtorskega projekta dijakinj in dijakov Prve gimnazije Maribor Generacije.
:
:

Oblikovanje: Ajda Tomazin

V petek, 11. marca 2016, bo predstavi sledil še pogovor z ustvarjalci predstave ter gostom Maretom Bulcem, gledališkim režiserjem, ki je letos s svojo izjavo o cenzuriranosti državne proslave ob Prešernovem dnevu, dvignil precej prahu. Pogovor bosta vodila kritičarka in publicistka Alja Lobnik in Robert Bobnič, urednik Redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent.

Zapis kritičarke in publicistke Alje Lobnik: "Neustrašni govor ali parrhesia, kot jo poimenuje francoski mislec Michel Foucault, je »vrsta besedne dejavnosti, kjer je govorec prek odkritosti v določenem razmerju do resnice, prek nevarnosti v določenem razmerju do lastnega življenja, s kritiko v določenem razmerju do sebe ali drugih ljudi ter prek svobode in dolžnosti v določenem razmerju do moralnega zakona«. Parrhesia je torej specifičen način izrekanja diskurza resnice, saj se njena resnica udejanji le prek poguma, torej takrat, ko življenje trga oblastna razmerja, ko pod vprašaj postavlja lastno eksistenco, pri tem pa odpira prostore svobode. In če je sprva parrhesia v Generacijah nastopala kot performativni moment znotraj klasičnega gledališkega dispozitiva in vztrajala na logiki reprezentacije in (fikcijske) naracije, pa se je spojila z življenjem prav na mestu lastnega izgona. Vrh šole se je namreč po ogledu predstave odločil poseči v zgradbo teksta in preprečil nadaljno poimensko nagovarjanje nekaterih profesorskih kolegov. Kot da to ne bi bil dovoljšen poseg v svobodo govora parrhesiastov, se je vrh šole nadalje odločil v celoti prepovedati izvajanje predstave. Trganje oblastniških razmerij učitelj-učenec in nemočni-neustrašni govor sta  zadela ob svojega oblastnika in tako šele proizvedela pravo parrhesio, pravi neustrašni govor, ki se je razlezel čez črno italijansko škatlo. Gledališki stroj je postal proizvajalec realnih (družbenih) učinkov, vprašanje »na podlagi kolikšne cene lahko subjekti govorijo resnico o samemu sebi« pa je šele odprlo sprege vednosti in oblasti. Tako je učenec, ki je tiranu-učitelju povedal, da je njegova tiranija nepravična, uporabil parrhesio. Tiran-učitelj pa je ukrotil svobodo govora."

Povezani dogodki