SMG, 4. 9. 2013

Zadnji ples Nižinskega navdušil v Washingtonu

Ekipa Slovenskega mladinskega gledališča se je pravkar vrnila z odmevnega gostovanja v Washingtonu, kjer je med 26. in 30. septembrom pred navdušenim občinstvom in ob sijajnih kritikah petkrat zaporedoma odigrala predstavo Zadnji ples Nižinskega.

foto Primož Lukežič

Gostovanje – zanimivo tudi zato, ker je potekalo v mestu, v katerem živi in ustvarja avtor drame Zadnji ples Nižinskega Norman Allen – je spremljalo razstavo Djagilev in Ruski balet 1909–1929: ko je umetnost plesala z glasbo v National Gallery of Art v Washingtonu in bilo s tem umeščeno v kar najlepši mogoči kontekst.

Razstava ponuja poglobljen vpogled v dvajsetletno ustvarjanje skupine Les Ballets Russes pod vodstvom impresarija Sergeja Pavloviča Djagileva, ki je s celostnim pristopom k baletni umetnosti in seveda s samimi koreografijami, med katerimi je nekaj najradikalnejših, denimo Favnovo popoldne in Pomladno obredje, zasnoval prav Vaclav Nižinski, odločilno vplivala na sodobni balet. Za skupino so poleg Nižinskega koreografirali Mihail Fokin, Bronislava Nižinska, Léonide Massine in George Balanchine, zanjo so skladali Igor Stravinski, Claude Debussy, Maurice Ravel in Sergej Prokofjev, k sodelovanju pa je Djagilev pritegnil tudi umetnike, kot so Jean Cocteau, Pablo Picasso, Geores Braque, Henri Matisse, André Derain, Giorgio de Chirico, Natalija Gončarova in Mihail Larionov, za enega zadnjih baletov, Modri vlak, pa je kostume prispevala celo Coco Chanel. Skupina je tako postala pravo kreativno vozlišče sodobnih umetniških tokov v različnih umetniških zvrsteh, in zato je več kot 150 eksponatov – od izvirnih kostumov in scenskih elementov, prek plakatov, skic in fotografij, pa vse do posnetkov rekonstrukcij najznamenitejših koreografij – ki se zvrstijo v dveh etažah novega krila washingtonske Narodne galerije, še toliko bolj privlačnih.

Predstava Slovenskega mladinskega gledališča po drami Normana Allena in v režiji Marka Mlačnika je razstavo obogatila s – seveda umetniško obdelanim – vpogledom v notranji svet verjetno največje zvezde Ruskega baleta, plesalca in koreografa Vaclava Nižinskega, ki ga je utelesil Primož Bezjak. S svojo niansirano, ponotranjeno in intenzivno igro ter sijajno telesno pripravljenostjo in natančno izvedenimi koreografskimi pasusi, za katere je poskrbela Mateja Rebolj, je navdušil in v razprodani dvorani občinstvo petkrat zapored spravil na noge.

Podoben vtis je naredil tudi na kritike, ki so med drugim zapisali:

»Kajti zremo tako veličastno predstavo, da si komajda upamo dihati. […] V posebni, sveži režiji in postavitvi je Marko Mlačnik ustvaril evokativno in izvirno pokrajino, za potovanje po kateri si je izbral idealnega izvajalca. Sodelovanje med Mlačnikom in Bezjakom mi je priklicalo v spomin odrske kreacije velikega poljskega gledališkega režiserja Jerzyja Grotowskega in njegovega prvega igralca Ryszarda Cieślaka. Če sem takrat, ko sem si ogledal njune izjemne stvaritve, pomislil, da »ne bom nikoli več videl česa podobnega«, sem se prekleto zmotil. Pravkar se mi je to zgodilo.« John Stoltenberg, dramatik in kritik, DCMetro Theater Arts, 27. avgust 2013.

***
Z vsem tem bi rada poudarila, da je to pomembna gledališka predstava. V Washingtonu lahko le redko izkusimo nekaj tako prvinskega in čustveno resničnega. Jezo. Grozo. Poželenje. Vse je tu, in ali ni prav to smisel gledališča? Susan Galbright, DC Theatre Scene, 28. avgust 2013

***
Bezjak je v tem okolju neverjetno pogumen, obrača in vrti se z disciplino plesalca, medtem ko v vznemirjenem zanosu ali s tesnobnim mrmranjem podaja vročične monologe. […] A ker sta kontekst umetnost in spolnost, je koristno, da lahko o moški telesnosti premišljujemo od blizu, sicer pa nič ne megli silovitega vtisa, ki ga Bezjak naredi iz divjega talenta in čustvene nestabilnosti Nižinskega, ko Nižinski postane prvi plesalec sveta, četudi takrat, ko psihološko doseže dno. Adaptacija, kakor bi lahko pošteno označili to predstavo (tukaj v sklopu razstave Djagilev in Ruski balet 1909–1929: ko je umetnost plesala z glasbo v National Gallery of Art) ne tekmuje z  ostrino Allenovega izvirnika. Namesto tega ima svoj lastni manični, neverjetni pogon, ki ga ženejo Bezjakova muskularnost, eleganca in preračunana brezglavost. Nelson Pressley, Washington Post, 28. avgust 2013

***
Vplivni Washington Post je predstavi namenil pol strani dolgo kritiko in jo ob koncu tedna uvrstil med najbolj izstopajoče kulturne dogodke, ob čemer jo je s fotografijo še posebej izpostavil. Pred vrati Mead Theatre Lab na Flashpointu je najbrž tudi zato ostalo precej razočaranih gledalcev, saj majhna dvorana, po dimenzijah podobna Stari pošti Mladinskega, kjer je Zadnji ples Nižinskega nastal, ni dopuščala, da bi se vanjo zgnetli vsi, ki so si predstavo želeli ogledati. Čestitkam navdušenih gledalcev se je nemalokrat pridružila želja, da bi se v Washingtonu srečali še ob kaki drugi priložnosti.

Gostovanje predstave v Washingtonu je organiziral CulturalDC, Slovensko mladinsko gledališče pa se za podporo pri njegovi izvedbi zahvaljuje tudi Mestni občini Ljubljana, Ministrstvu za kulturo RS, Ministrstvu za zunanje zadeve RS, Veleposlaništvu Republike Slovenije v Washingtonu in podjetju LL Grosist.

Washington, SMG

gOST

Cestitke

16. 9. 2013