Odlomki iz Gledališkega lista

»Ali torej resnično življenje piše zgodbe tako, da bi nam postal jasnejši Krleža, ali pa je Krleža pisal tako, da bi nam bilo resnično življenje bolj jasno  …«
»Šele ko smo Glembayeve na ta način prepoznali kot svoje, današnje, šele ko se je naš svet razdelil na bankirje, advokate, škofe in njihove sluge, lakaje in sobarje, na plemiško gospodo, baronice in njihove guvernante, šivilje in povožene uboge starke, in ko je nesmiselni, absurdni glembajevski svet postal povsem okrogel, univerzalen in naš, šele tedaj smo namreč lahko razbrali tudi notranje drame senc, ki živijo v njem, nenavadne pokrajine človeških duš, ki so enake – ampak res! – tako v tistih mračnih letih na začetku 20. stoletja kot v tistih sivih komunističnih osemdesetih letih in tistih fluorescentnih korporativnih letih na začetku 21. stoletja.«
Boris Dežulović: Dobro jutro, dragi Krleža

»Krleževa drama se uvršča med številna literarna besedila tedanjega časa, ki so na estetsko bolj ali manj učinkovit način raziskovala prostrano deželo človeške duše. Drugačnost in s tem posebna oblika in zanimivost Krleževe drame pa je, da skozi nekoliko robat spoj naturalistične literarne tradicije in psihoanalize izpostavi težnjo tedanje diskurzivne prakse po 'biologizaciji' erotike in nasilja, torej težnjo po uveljavljanju pojmovanja erotike in nasilja kot proizvodov narave. Ta narava, ki naj bi bila zasidrana v človekovi telesnosti, v psihičnem pa zastopana v obliki gonov življenja in smrti, nenehno grozi, da bo izbruhnila v iracionalno spolno in nasilno vedenje, če je ne obrzda kultura. Uveljavljanje takšnega pojmovanja spolnosti in nasilja ter z njim povezanega pojmovanja narave in kulture ima svoje dobre in slabe plati. Obe je mogoče ponazoriti s primerom baronice Castelli-Glembay.«
»Krleža nam morda ne bo pomagal, da bi bolje razumeli ekonomijo in libidinalno ekonomijo, lahko pa nam pomaga, da svoje nerazumevanje ozavestimo.«
Špela Virant: Organske napake in finančne transakcije Glembajevih

»Krleževa drama ni mizogina drama: neizprosnosti znanja in dobička, pripisovani sipam, postavlja po robu nevrotizirano moškost, ki nima nobene možnosti, da se jima upre. Kakorkoli so jo že brali med vojnama in po drugi svetovni vojni, nemara šele danes dopušča, da jo beremo pravilno – kot grozo pred nenasitnim kapitalizmom in njegovim znanjem.«
Svetlana Slapšak: Jaguar in sipa: smrt modernizma v drami Miroslava Krleže

»Temeljni stavek ne zveni dobrohotno: 'Glembayevi ubijajo, Daniellijevi se ubijajo.' … «
Željka Matijašević: Katera je prava barva nečiste krvi: Gospoda Glembajevi

Premožni, uglajeni in celo dobrodelni so Glembayi v svojo podobi za javnost, za zidovi palače pa neprestano kipi tisto potlačeno v njih.«
Nina Šorak: Pasivnih ljudi svet ne potrebuje

»Gospoda Glembajevi  so napisani v treh dejanjih. Ivica Buljan je na vajah hitro usmeril optiko branja, tako da je na grobo opredelil razliko med vsemi tremi dejanji. V prvem dejanju je v ospredju to, da vsak govori nekaj čisto drugega, kot misli. … V drugem dejanju so besede zlepljene z mislimi. … V tretjem dejanju pa so pred nami le še misli v podobah, ki iz iste so snovi kot sanje.«
Tjaša Črnigoj: Poskus situacijske anamneze po buljanovsko