Bernard-Marie Koltès je francoski dramatik, ki je po svoji prezgodnji smrti evropskem prostoru pridobil kultni status. Tega ohranja vse do danes, saj so njegova dela morda celo bolj aktualna kot nekoč. V delih, ki so evropske odrske deske preplavila predvsem v devetdesetih letih 20. stoletja, ostaja neizprosen do družbe, uporen, eksistencialen, erotičen, absurden in še bi lahko naštevali. Glavna vrlina njegovih del pa je prav v njihovi večni aktualnosti. Kot omenja Blaž Lukan, »[ ... ] se Koltèsov opus v času ‚spreminja‘ in je predmet novih in novih analiz ter interpretacij, tako akademsko-teoretskih kot praktično-gledaliških, odprto delo [ ... ], ki s svojo temeljno zasidranostjo in ključnim dometom pripoveduje skrajno pomenljivo zgodbo – ki jo je očitno pripravljeno poslušati tudi naše stoletje«.

»In zdaj: kje, kam, kako? Mojbog! Tule? Tukaj je zid, ne da se več naprej; še zid ni, ne, to ni sploh nič; mogoče je cesta, mogoče hiša, ali pa reka, ali pustota; velika gnusna luknja. Nič več ne vidim, ne morem več, vroče mi je, nogé me bolijo, mojbog, ne vem, kam naj grem!«2 Začetne besede Koltèsove drame Zahodni privez (Quai ouest, 1985) bralca oziroma gledalca postavijo v nedoločujočo temò, v kraj, ki to ni, in v prostor, ki to ne bi smel biti. Znajdemo se na obrobju, ki ga Koltès v svojih delih še kako dobro pozna; v prostoru potepuhov, kriminalcev, diskriminiranih skupnosti, socialnih zavržencev ... V prostoru, ki se mu lokalni prebivalci najraje izognejo. Kot v preostalih Koltèsovih besedilih (V samotnosti bombaževih polj, Roberto Zucco, Sallinger ...) so osrednji liki tujci, begunci, izrojenci, deklasiranci. Liki obstajajo brez védenja o samih sebi, govorijo jezik, ki jim je tuj, oropani so lastne zavesti in samobitnosti. Dogajalna prizorišča so nekakšne tranzitne cone, hangarji, ulice, zakotni predeli urbanih mest – torej ozemlja, ki služijo le začasnim nastanitvam. Njegovi junaki nimajo domov, če pa jih imajo, so to le začasna zatočišča, saj je beg tisti, ki ostaja in jih vedno znova definira. A v tem se ne znajdejo le Koltèsovi liki, temveč vsak od nas, ki njegova dela bodisi bere bodisi gleda. Nič drugače ni v enem njegovih zadnjih del in prvih »celostnih« dram, saj nam ni jasno, kje in kdaj smo, kaj šele, kateri jezik govorimo ali v katerem družbenem živimo. Smo nihče. Navadni opazovalci. Opazovalci trgovanja z ljudmi, del katerega moramo postati sami, če se želimo ob koncu opredeliti. Da pa bi njegovo delo bolje razumeli, moramo izpostaviti nekaj ključnih vidikov oziroma tematik, ki jih Koltès spretno zavije v tančico mnogih monologov.

Buržoazija

Ob branju Koltèsa nam v oči najprej pade njegova prostorska umestitev drame, ki največ težav povzroča predvsem izvajalcem besedila. Njegovi prostori nam dajejo občutek navidezne enotnosti kraja, vendar ta še zdaleč ni prisotna, saj avtor zahteva, da dogajalni prostor vidimo z vseh zornih kotov. V Zahodnem privezu je to opuščeni hangar oziroma skladišče v zanemarjenem okolišu zahodnega pristaniškega mesta, ki ga od centralnega dela mesta ločuje le reka. Pred nami je torej prostor, ki je postal preslab za meščansko družbo. »Okoliš obrtnikov in upokojencev je bil to, preprost in nedolžen svet. Tega ni tako dolgo. Ampak danes, mojbog! Najbolj nedolžnega človeka, ki bi zašel sem, bi sredi belega dne mimogrede zaklali in vrgli njegovo truplo v reko, in živi duši ne bi prišlo na misel, da bi ga iskala tukaj. In vse to zaradi prenizkih najemnin. [ ... ] Bog ve, kdo zdaj živi tu, bog ve, kdo naju ta hip gleda«, pravi Monique. V monologu nemudoma vzpostavi svoj družbeni sloj in razprostre predsodke, s katerimi živi, a se jih niti najmanj ne zaveda. Koltès naslika Monique in Kocha, človeka višjega sloja, ki imata v sebi ustaljene predsodke do vseh, ki ne ustrezajo njunemu sloju. To je še zlasti opazno pri Monique, ki se ji prostor, v katerem se znajdeta in od koder bi najraje čim prej odšla, gnusi ter jo straši. Koch, ki je prišel v ta zakotni kraj umret, ne vidi nobenega strahu, zanj obstaja samo ena pot in en cilj, ki mu namerava kategorično slediti. Koltès ustvari zapuščeni hangar in zanemarjen okoliš, s pomočjo katerega uprizori oziroma naslika predsodke buržoazije. Namesto da bi slednjo razčlenjeval v prostorih velikih mest, se lokacijsko preseli na obrobje, na tiste predele mesta, ki jih nihče ne želi videti ali pa se jim izogiba. Buržoazne like prestavi v svet, ki pripada priseljencem, beračem, odvisnikom; torej nižjemu razredu, ki si išče kruha v mestni metropoli naroda. Tistim, ki zapuščenim prostorom pravijo dom.

Izgnanci – Begunci – Pozabljenci - Odrinjenci

Koltèsove pokrajine vedno znova naseljujejo izgnanci, tujci, begunci, razseljenci, ki danes povsem nezavedno sestavljajo podobo globalnega sveta. Njegovi liki so vedno znova na begu ali na robu bega, predvsem pa je opazna njihova drugačnost. So brez- ali medprostorniki, ki s svojo kulturo in načinom življenja izstopajo, posledično pa so zaradi tega še bolj razpeti na tnalu družbenih slojev. Cecile pri šestdesetih živi z družino v zapuščenem hangarju, kamor ne vozijo nobene ladje več, prepuščeni so na milost in nemilost vremenskih razmer. Tako vpraša sina Charlesa: »Ali kdaj, Carlos, čisto na skrivnem, na dnu srca, ali kdaj pomisliš, da bi se vrnil domov in tam lepše živel? Ali na skrivnem kdaj vsaj ne sanjaš, da bi se vrnil v deželo, od koder smo prišli, in bi bilo zate vse bolj preprosto, v deželo, kjer ne bi bil tujec, kjer govorijo tvoj jezik in bi te spoštovali?«7 Cecile, ki je v drami zagrenjena starka, izmučena od življenja in slabih življenjskih pogojev; ženska, ki je pobegnila iz rodnega kraja z željo po boljšem življenju, si na stara leta vendarle želi nazaj. Kot vsakdo, ki se znajde v medprostoru. Potem je tu Charles, njen sin, ki je v »novi deželi« odraščal, sedaj pa želi prebegniti, vendar ne ve, kako, kdaj in s čim. Koltès v Zahodnem privezu preplete in razveže usode osmih protagonistov, ki za svoj razplet nujno potrebujejo drug drugega, avtor pa jih poveže na ravno pravem mestu in ob ravno pravem času. Naslika tri generacije beguncev, pobeglih in brezdomnih ljudi, ki hrepenijo po boljšem, a jim usoda tega ne dopušča. A bolj kot vprašanje o vzroku za to, da jih je usoda pripeljala do točke brezupa, ga zanima, kako se je to zgodilo.

Kako in ne zakaj?

Koltès v marsikatera svoja dela, najbolj očitno pa v Zahodni privez in Roberta Zucca, vpleta sledi kriminalnega žanra, ki ga preplete s socialno dramo, včasih tudi z dramo absurda. Po definiciji žanr predstavljajo razna dela, ki imajo skupne značilnosti. To pomeni, da posamezne »skupine (žanra) vsebujejo takšno posebnost, ki je vsem skupna, a jih razlikuje od drugih predstavnikov vrste, v katero se žanr kot v večjo skupino vključi«. Žanr bralcu omogoča pobeg v literarno obliko, ki je konvencionalna in se venomer ponavlja, kar pomeni, da je ravno žanr tisti, ki ljudem približa tematike, o katerih morda ne želijo razmišljati, kaj šele brati, gledati ali pisati. Slednjega se Koltès še kako dobro zaveda in gledalce ter bralce svojih del v zgodbo popelje preko kriminalnega žanra. Uporabi pa ga le v sledeh oziroma le v tolikšni meri, da bralca in gledalca ‚potegne‘ v svoj svet. Edina prava sled kriminalke je pri Koltèsu umor oziroma smrt, bodisi razrešena ali nerazrešena. V Zahodnem privezu nam tako že v prvem prizoru predstavi Maurica Kocha, ki je izgubil ves denar, čeprav ne ve, zakaj, in želi končati svoje življenje. Po prvem poskusu samomora preživi, s čimer nas Koltès zavede, da nas še bolj zanima, zakaj se želi ubiti in ali mu bo to uspelo. Konec pa ostane odprt in nerazrešen. Do Kochove smrti pride zunaj skladišča, torej zunaj odrskega območja; ni jasno, ali umre s pomočjo lastne roke ali s pomočjo nemega lika Abada.

Koltèsova ključna točka je tako že omenjeno vprašanje, kako se stvari zgodijo. In prav zaradi tega kako se njegova dela tako zelo razlikujejo od del njegovih sodobnikov, saj v takratno literarno obdobje prinašajo inovativno novost. Pozornost občinstva avtor pritegne z dejanjem, ki skozi zgodbo postane skoraj popolnoma nepotrebno, nadalje pa nas pritegne z načinom, kako gibanje, dejanje in beseda postanejo pomembni element, s pomočjo katerega liki skušajo nadzorovati drug drugega. Namesto vprašanja, zakaj se bo gospod Koch ubil, nas in Koltèsa torej zanima, kaj ga je privedlo do stanja, v katerem je, in kako bodo avtorjevi liki trgovali drug z drugim. Prav trgovanje pa je ključni povezovalni element vseh.

Trgovanje skozi monologe

»Kot centralno formalno značilnost Koltèsove literature pogosto omenjajo monolog, torej samogovor, ki po eni strani s svojo kontemplativno zbranostjo usmerja nase, po drugi strani pa s skorajda aktivistično dinamiko, obračajo se navzven, v ‚svet‘, opozarja na svoje temeljno idejno polje, samoto – ki ji danes že lahko rečemo tudi koltèsovska«, zapiše Blaž Lukan. Lukanova teoretska trditev je le ena od mnogih, ki jim je skupna ugotovitev, da forma monologa prežema Koltèsova dela. V Zahodnem privezu celotna »arhitektura« besedila temelji na množici monologov, ki jih srečamo prav pri vseh likih, razen pri molčečem Abadu. V monologih gledalci dobimo drobce informacij, ki povežejo vrsto dogodkov in nam tako pomagajo razumeti strukturo igre ter skleniti preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo. Tako denimo skozi monolog matere Cecile, ki poteka šele nekje na sredini drame, ugotovimo in razvežemo preteklost njene družine, ki se je znašla v skladišču. V dveh nočeh skušajo prebivalci tega zapuščenega skladišča skozi svoje monologe iztržiti nekaj koristi od prihoda nekoč bogatega tajnika Kocha in njegovega luksuznega avtomobila. Cecile pravi: »Povej mi, Carlos, kaj boš napravil, da boš iz njega čim prej izvlekel vse, kar se da iz njega izvleči, da bo vse ven pljunil, da boš oskubil tega goloba, da ga boš izcedil, purmana starega, do čisto zadnje kaplje krvi, preden mu bojo izdajalci in potuhnjenci popravili avtomobil in se bo odpodil s svojo babo in z vsemi našimi upi [ ... ] in nas pustil v temi in v revščini [ ... ].«10 Dogovor je temeljna organizacijska enota igre. Koch si prizadeva menjati svoje zlate manšetne gumbe, uro Rolex in vžigalni Dupont za smrt; Claire, ki je še otrok, se ujame v telesno kupčijo in s Fakom sklene krvoločno transakcijo, ki se konča s posilstvom. Charles verjame, da je lastnik sestre Claire, Cecile verjame, da je lastnica Charlesa, Rodolphe verjame, da je lastnik kalašnikovke. Le Abad, ta povsem »nepotrebni« nemi lik, je nedolžen, vendar kmalu podleže trgovini duš. Če je Faust za prodajo duše potreboval Mefista, so v Zahodnem privezu Mefisto prav vsi.

 Bernard-Marie Koltès nas prisili, da svet vidimo takšnega, kot je, brez vsakršnega olepševanja. Sooči nas z našimi nezmožnostmi, uspehi in neuspehi. Družbi postavlja ogledalo – v pravem pomenu fraze. Pokaže nam, kakšni smo, zlasti znotraj družbe, in v kakšnem svetu pravzaprav živimo. Prav slednje je najbolj opazno v njegovem delu Zahodni privez. V njem zastavlja vprašanja, kdo smo, kakšna je naša socialna in kulturna identiteta in ali res živimo v svetu enakosti. Zahodni privez nas sprašuje, koliko je življenje sploh vredno, če ga lahko vedno znova postavimo in zreduciramo na transakcijo. Kapitalistično potrošništvo omalovažuje vse odnose, saj je človeška interakcija prikazana kot nevidna transakcija v družbi, kjer je vse le predmet pogajanj in izmenjave. Razmerje želje in privlačnosti, pa razmerje tujosti in sovražnosti ter razmerje umora in erotike, vse to so območja, v katera je postavljena večna menjava oziroma trgovanje med ljudmi. Trgovanje z ljudmi se začne zjutraj in konča zvečer. Trgujemo s prodajalkami, pešci, šoferji, tekači, nadrejenimi, podrejenemi ... To nevidno dejanje, ki se je skozi stoletja tako zakoreninilo v naš vsakdan, je Koltès spretno privabil na plano in nam skozi vrsto monologov vrgel v obraz. Ne ponuja nam nikakršnega trgovanja, le dejstva in grozo, s katero se moramo spopasti. In prav zaradi tega je Koltès s svojimi deli, kamor seveda spada tudi Zahodni privez, brezčasen. Kajti – mar nismo vsi samo trgovci duš, prodajalci drug drugega, ujeti v temnih prostorih hangarja, kamor ne posveti niti žarek svetlobe?

Povezava: PDF gledališkega lista