Umetniški kolektiv Peeping Tom sta leta 1999 ustanovila Gabriela Carrizo in Franck Chartier, ki delujeta na belgijskem plesnem prizorišču že od sredine devetdesetih let. Nastopala sta tudi v predstavah Needcompany Jana Lauwersa in Les Ballets C de la B Alaina Platela (obe skupini sta se že večkrat predstavili tudi v Ljubljani).

Skupina Peeping Tom se je s svojim slogom, ki temelji na prepletanju plesa in gledališča ter trivialnega in mističnega, uveljavila po vsej Evropi. V Cankarjevem domu je skupina že navdušila naše občinstvo, v letu 2008 z drugo predstavo iz izjemno uspešne trilogije Le Jardin (Vrt), Le Salon (Dnevna soba) in Le Sous Sol (Klet) ter leta 2010 s predstavo 32 rue Vandenbranden. Tokrat prihajajo k nam s plesno-gledališko uprizoritvijo V najem (A Louer).

V najem (A Louer)
»Najem je vedno začasen. Neko stvar najameš vedno samo za določen čas. Kaj, če bi bilo vse v najem? Kaj, če bi bili naša razmerja z ljudmi, odnos do krajev in stvari vedno začasni? Kaj, če bi lahko najeli določene okoliščine, celo drugačno življenje? Če bi le lahko vse in vsakogar za kratek čas obdržali zase? V najem se ukvarja s časom, omejitvami v času ter nestalnostjo stvari in razmerij.« Gabriela Carrizo

S predstavo V najem (A Louer) nas skupina Peeping Tom odpelje na potovanje skozi misli. V trenutku brezdelja se misel osvobodi in odplava v vzporedni svet. Gre za rdečo nit, ki se vije skozi resničnost. Univerzum spominov, načrtov za prihodnost, strahov, sanj ali nočnih mor, ki jih vsakič znova prekine resničnost. Hojo po robu pečine, ples na rdeči niti, visoko razpeti med občutjem posedovanja in takojšnje izgube posedovanega, občutjem ravnovesja pred padcem v praznino. Vse je začasno, saj nam je lahko odvzeto od enega do naslednjega dne, stanovanje, služba, osebni predmeti, ljudje, tudi življenje. Vse je v najem.

Peeping Tom je ena najzanimivejših in svojstvenih skupin: ustvarja na film spominjajoče predstave z virtuoznimi plesalci, preplet mnogih resničnosti, kjer se ne da več ločiti sanj od stvarnosti, preteklosti od sedanjosti, kjer čas ni več tako linearen kot smo mislili, ko ugotovimo, da soobstajajo različne zasnove časa, ko se sprašujemo, v katerem nenavadnem vesolju smo pristali. Predstava se ukvarja tudi z vprašanjem ustvarjanja glede na umetniško identiteto. Oder je prostor, ki nam ne pripada, prostor, katerega občasni najemniki smo; vseeno pa ga lahko kakor koli in kadar koli spremenimo. Prostor, ki ga ustvarjanje nenehno poustvarja. Prostor, kjer umetnik, ki izstopa, postane spet on sam, se preobrazi in v neskončni zanki sprosti svoje notranje podobe.

Umetniška zasedba
Gabriela Carrizo in Franck Chartier z večino zasedbe predstave V najem (A Louer) sodelujeta že od prejšnje predstave 32 rue Vandenbranden (2009). V Bruslju na avdiciji sta preizkusila mlada plesalca: Marie Gyselbrecht (Belgija) in Josa Bakerja (VB). Na dunajskem festivalu Impulstanz pa sta spoznala južnokorejska ustvarjalca Seoljin Kima in Hun-Mok Junga. V predstavi nastopajo tudi mezzosopranistka Eurudike De Beul, igralec in pevec Simon Versnel (Nizozemska) ter slikar in grafični oblikovalec Leo De Beul (Belgija).

Gabriela Carrizo
Rodila se je leta 1970 v Argentini, plesati je začela pri desetih letih. Do devetnajstega leta je plesala in koreografirala v baletni skupini Ballet de l’Université v Córdobi. Tedaj se je preselila v Bruselj in začela sodelovati s Caroline Marcadé. Naslednja štiri leta se je med Parizom in Brusljem posvečala različnim projektom. Leta 1993 je ustvarila solistično delo Et tutto sara d’ombra et di caline, od leta 1995 pa je sodelovala z Alainom Platelom pri predstavah La Tristeza Complice in Iets op Bach ter s Koenom Augustijnenom pri delu Portrait intérieur (1994). S skupino Needcompany je ustvarila delo Images of Affection (2001) ter z Einatom Tuchmanom in Lisi Estaras produkcijo Bartime (2000). Z Alainom Platelom je zasnovala koreografijo za opero Wolf (2002). Leta 2000 je s Franckom Chartierom ustanovila plesno skupino Peeping Tom, s katero je ustvarila deli Caravana in Une vie inutile. Mednarodno je gostovala s trilogijo Le Jardin (2002), Le Salon (2005), Le Sous Sol (2007). S Franckom Chartierom je zasnovala in režirala delo 32 rue Vandenbranden (2009).

Franck Chartier
Rodil se je leta 1967 v Franciji. Plesati je začel pri enajstih letih. V Cannesu se je v klasični tehniki do leta 1986 uril pri Roselli Hightower. Pri devetnajstih se je pridružil skupini Ballet du XXe siècle Mauricea Béjarta v Bruslju, se z njo preselil v Švico ter sodeloval do leta 1989. Nato je tri leta sodeloval z Angelinom Preljocajem in nastopil v delu Le spectre de la rose v Pariški operi. Leta 1994 se je preselil v Bruselj, da bi pri delu Kinok sodeloval s plesno zasedbo Rosas (Anne Teresa De Keersmaeker) ter v duetih z Ine Wichterich (1994) in Anne Mouselet (1997). Sodeloval je tudi pri delih Tristeza Complice (1995), Iets op Bach (1997) in Wolf (2002) skupine Les Ballets C de la B (Alain Platel) ter Tres (1997) skupine Needcompany (Jan Lauwers). Leta 1999 je z Gabrielo Carrizo in drugimi umetniki Les Ballets ustvaril deli Caravana in Une vie inutile (2000). V naslednjih letih je s skupino Peeping Tom mednarodno predstavljal trilogijo Le Jardin (2002), Le Salon (2005) in Le Sous Sol(2006). Z Gabrielo je zasnoval in režiral 32, rue Vandenbranden (2009).

Jos Baker (1985, Manchester – VB) se je pri sedmih letih začel uriti v sodobnem plesu in improvizaciji pri zasedbi Oxford Youth Dance. Kot najstnik se je izobraževal iz plesnih zvrsti capoeira in breakdance, pozneje pa iz klasičnega baleta. Na konservatoriju Trinity-Laban je študiral številne plesne tehnike, kot so Cunninghamova, Grahamova, release in klasični balet. Izpopolnjevanje iz plesa in gledališča je nadaljeval v Bruslju na P.A.R.T.S. (Studii za raziskovanje in izobraževanje iz uprizarjajočih umetnosti); posvečal se je repertoarju Williama Forsytha, Wima Vandekeybusa, Trishe Brown in Anne Terese de Keersmaeker. Zadnjih nekaj let deluje tudi kot pedagog in gostujoči predavatelj na londonskem konservatoriju Trinity-Laban. Njegova deli sta naročena koreografija Creature, man don't tell me (2008) in duet z očetom Feedback (2009). Nastopil je tudi v delu In the process of... (Zoi Dimitroi, 2009). Skupini Peeping Tom se je pridružil marca 2009 pri delu 32 rue Vandenbranden, sedaj z delom mednarodno gostuje in pripravlja novo produkcijo.

Po študiju biomedicine se je Eurudike De Beul (1964, Dendermonde - Belgija) posvetila petju in na konservatorijih v Monsu in Liègu z odliko diplomirala iz opernega petja. Njeni učitelji so bili José van Dam, Ute Trekel Burckhardt, Serge Wilfar, Greta Dereyghere in Marianne Pousseur. Kot lirični sopran je več let pela oratorijski in baročni repertoar. Zaradi pomembne nadgradnje odrskega nastopa in telesnega razvoja je njen glas postal koloraturni, kar ustreza Mahlerjevemu repertoarju in mezzosopranskim vlogam. Bila je izbrana v vokalni zbor festivala v Bayreuthu. Pozneje je izvajala vloge, kot so tiste v Verdijevem repertoarju (Azucena, gospa Quickly, Giovanna, Maddalena) ter Klitamnestra, Didona in Messaghiera. Gostuje po vsem svetu s skupinami sodobne glasbe in plesnega gledališča, kot so les Ballets C de la B, Peeping Tom, Theatre Cryptic, Theatercompagnie Amsterdam, Transparant, Viktoria, Muziektheater Lod, theater Zwarte Sneeuw in Blauw. Je hišna umetnica v Walpurgisu in mestu Sint-Niklaas, kjer z lastno skupino KoudVuur ustvarja multimedijsko umetnost in eksperimentalna vokalna dela. Izvaja delavnice iz dinamičnega urjenja telesa in glasu. Je učiteljica petja na akademiji Sint Pieters Woluwe in bruseljskem inštitutu RITS.

Leo De Beul (1938 – Belgija) je v svojem poklicnem življenju deloval kot slikar in umetniški vodja. Med letoma 1964 in 1979 je zasnoval in osveževal zbirko evropskih stereoskopskih naprav view-master. Pozneje je poučeval slikarstvo in deloval kot grafični oblikovalec. Je oče treh hčera, ki so vse pevke. Na odru z eno od njih, Eurudike, prvič nastopa v delu V najem.

Kot najstnica je Marie Gyselbrecht (1983, Gent – Belgija) nastopila v predstavi Allemaal Indiaan (1999), avtorjev Alaina Platela in Arneja Sierensa. Ples je študirala na Salzburški eksperimentalni plesni akademiji (SEAD) v Avstriji. Leta 2004 je bila soustanoviteljica skupine Collectiv.At, s katero je gostovala zunaj domovine. Njihova prva predstava Quien soy es je prejela prvo nagrado na tekmovanju mladih umetnikov v Španiji. S skupino Peeping Tom je prvič sodelovala pri delu 32 rue Vandenbranden.

Hun-Mok Jung (1978, Soon-Cheon - Koreja) je leta 2001 magistriral iz gledališke produkcije na akademiji za uprizarjajoče umetnosti v Seulu. Leto pozneje je prejel prvo nagrado za koreografa debitanta na Festivalu sodobnega plesa v Seulu in nagrado za najboljšega plesalca na Plesnem festivalu v Ulsanu. Leta 2004 je diplomiral na Univerzi Dankook in ustanovil plesno-gledališko skupino JUMOK. Leta 2007 je bila njegova predstava Ring Wanderung uvrščena v Seoul Dance Collection. Korejski umetnostni svet ga je izbral za obetajočega koreografa in podelil podporo skupini JU MOK. Leta 2009 je bila predstava An unconvenient true povabljena na MODAFE (Mednarodni festival sodobnega plesa). Njegove druge koreografije so A Whistle (2002), Fragile Swallow (2003), Wild Card (2004), A Little Deficiency (2004), Wanted (2005), Monster (2005) in Everyday new face. Kot asistent koreografije je sodeloval tudi pri filmu GOGO 70 (2008). Od leta 2004 poučuje na Univerzi Dankook, Univerzi v Suncheonu in Umetniški gimnaziji v Chungnamu. Leta 2008 se je med dunajskim festivalom Impulstanz udeležil avdicije skupine Peeping Tom. Z ansamblom je prvič sodeloval pri delu 32 rue Vandenbranden.

Seoljin Kim (1981, otok Jeju – Koreja) je ples študiral na Umetniškem inštitutu v Seulu, pozneje pa koreografijo na Korejski narodni univerzi za umetnosti. Med letoma 2001 in 2008 je kot plesalec sodeloval pri več kot dvajsetih predstavah, obenem pa zasnoval številne lastne koreografije. Njegova predstava Lucifer (2003) je prejela veliko nagrado na 40. državnem plesnem tekmovanju, zaradi česar mu ni bilo treba opravljati vojaške obveznosti. Sledile so številne nagrade, med drugim nagrada na festivalu mladih plesnih umetnikov CJ za delo Carnival Of The Animals (2006) in nagrada za mlade plesne umetnike Art centra Jayu v Seulu za delo Depth Wish (2007). Leta 2008 je prejel podporo Korejskega umetnostnega sveta. S skupino Peeping Tom se je seznanil leta 2006 na festivalu MODAFE v Seulu. Leta 2008 se je udeležil avdicije na Dunaju. S skupino je prvič nastopil v delu 32 rue Vandenbranden (2009).

Igralec in pevec Simon Versnel (1947, Rotterdam, Nizozemska) se je iz petja izobraževal v Rotterdamu pri Dini Erkens in stopil na poklicno pot klasičnega opernega pevca. Med drugim je nastopil v Schubertovem Zimskem popotovanju in odigral več glavnih vlog, kot so kralj v Offenbachovi operi La Perichole, Sam v Bernsteinovih Težavah na Tahitiju, Shakespeare v Sondheimovem delu Žabe in Fred v Kiss me, Kate! Cola Porterja. Kot igralec je debitiral v igri Cowboys skupine Untitled, v režiji Maartena van der Puta, kjer sta ga odkrila Jan Lauwers in Grace Ellen Barkey iz skupine Needcompany (Bruselj) ter ga povabila k sodelovanju pri Donu Kihotu. Tako se je začelo osemletno sodelovanje z Needcompany pri delih, kot so Tres in Few Things avtorice Grace Ellen Barkey, ter Morning Song, Macbeth in Kralj Lear Jana Lauwersa. Simon je v tem času nastopil tudi v nizozemskih kratkih filmih in televizijskih programih.

Leta 2001, po nastopu v filmu Goldfish Game, sta Simona k sodelovanju povabila Franck Chartier in Gabriela Carrizzo. Sprva naj bi nastopil v filmu za predstavo Le Jardin, vendar je pozneje nastopil tudi v uprizoritvi. Delu Le Jardin je sledil Salon, pozneje je kot umetniški svetovalec prispeval k produkciji Le Sous Sol, tretjemu delu trilogije. V tem času se je pridružil tudi skupini Chrisa Kondeka, s katero je ustvaril Dead Cat Bounce. Leta 2010 je nastopil v operi Amygdala na rotterdamskem festivalu Operadays. Sodeloval je tudi s skupino Transparant iz Antwerpna pri delu Porselein, ki so ga v sezoni 2010/2011 predstavili na mednarodnem gostovanju.

Leta 2011 nastopa v jubilejni produkciji ansambla Peeping Tom; vrnil se je k skupini, ki mu je tako ljuba. Med gostovanjem je dopolnil starost za upokojitev, vendar ne bo nehal nastopati; igra je Simonu vsak utrip srca, vsak vdih in izdih.

Kritiške ocene
»Tisti, ki se bodo prepustili, bodo doživeli izjemno izkušnjo. Gre za potovanje, ki ga še dolgo zatem ne prebaviš. Vizija osamljenosti in strahu, ega in njegovega pomanjkanja, impotence in odtujitve. Vsaj zame. Vam bo delo verjetno pomenilo nekaj drugega.« Griet Op de Beeck, 18. 10. 2011, De Morgen

»Kakor koli, skupina Peeping Tom znova dokazuje, da v plesni pokrajini zavzema edinstveno mesto. Res je, morate jih ljubiti ali sovražiti.« Griet Op de Beeck, 18. 10. 2011, De Morgen