Verjetno ni človeka, ki se ne bi kdaj spopadel s temačnim občutkom, ki v Tellegenovi pripovedi teži Črička, njegove znance in znanke pa spravlja v nelagodje, ker ne vedo dobro, kako se odzvati nanj. A ne le Čričkov temačni občutek, tudi stanja, občutja, želje, hrepenenja, obsesije vseh drugih, ki naseljujejo Tellegenovo zgodbo in njeno gledališko priredbo, so večini bralk in bralcev dobro znana. Recimo Kresničkina negotovost vase in želja, da nikdar ne bi občutila jeze, ker je jeza menda nekaj slabega. Ali Slonova naveličanost in nezadovoljstvo nad vsakdanjim življenjem, ki se ju skuša rešiti s tveganimi podvigi. Pa Ježeva osamljenost in strah pred zavrnitvijo. Dvom, ki ga v nas zaseje že pogled ali odgovor drugega.

Temačni občutek, ki je nenadoma, brez napovedi zasedel Čričkovo glavo, sprva sploh ni bil temačen. Bil je sicer neprijeten, a najprej in predvsem neomajen, kot ga je opisal Čriček sam. Šele ko mu Mravljinec, ki menda o občutkih ve vse, pojasni, da je ta čudna reč v njegovi glavi temačni občutek, da je potrt, neomajni občutek za Črička postane zares hudo breme. Mogoče bi to postal v vsakem primeru, a tega ne moremo vedeti, saj živimo v svetu, zapolnjenem z množico imen za duševna stanja in občutja, da jih poznamo še preden jih izkusimo. Potrtost, žalost, brezvoljnost, občutek izgube ne-vem-česa morda tudi zato nikoli niso zares presenečenje. Mogoče smo s pomočjo imen ustvarili spomin nanje. Ali pa so bili od nekdaj tu, le da smo jih pozabili, ker jih nismo znali poimenovati. Kot Čriček, ki šele potem, ko mu Mravljinec pojasni, za kaj gre, zna poimenovati temačni občutek, se tudi mi bolj ali manj jasno zavemo, da je ta že ves čas nekje v nas, mogoče majhen kot drobec prahu, skrit v nedostopni možganski vijugi. Skrit, a hkrati tako zelo prisoten v vprašanju, kaj sem, če sploh sem kaj, o čemer se sprašuje Kresnička, pa tudi Deževnik in Krt, ki bi bila raje potrta kot nič. Težko sapo temačnega občutka čutimo v osamljenosti in tesnobnem vprašanju, kaj če se na naše povabilo nihče ne bo odzval, zato povabila raje sploh ne pošljemo – kot Jež, ki se boji nedvoumnega dokaza, da se mu zaradi predsodkov vsi izogibajo. Temačni občutek nas prepričuje, naj ne rečemo »všeč si mi«, ker nam morda ne bo všeč molk, mimika, beseda nagovorjene/-ga. Neviden ždi v tistem, kar ni dovolj, in v tistem, kar je preveč – in prav vedno je česa preveč in česa drugega premalo. Nikdar nismo tako dobri, da bi si lahko privoščili opustiti trud, da bi bili še boljši. Vedno smo nekje vmes, od rojstva do smrti. Nikdar nam ni tako dobro, da nam ne bi moglo biti še bolje, zato nam pravzaprav ne bi smelo biti dobro. V naši zgodbi to dobro ve Mravljinec, ki tako dolgo izziva srečno Veverico, dokler ta ne ugotovi, da pravzaprav le ni tako srečna, kot je sprva mislila. Ja, Mravljinec ve, da je sreča sumljiva reč. Mogoče je celo bolj sumljiva kot potrtost. Mravljinec pač dobro ve, da je sreča iluzija – prepričan je, da je Veverica srečna samo zato, ker si nekaj prikriva: srečna je, dokler ne spregleda, da obstaja toliko vsega, česar nima in ne more imeti ali kar ne more biti.

Mravljinec je malce, ampak res samo malce, podoben tistim sodobnim terapevtom, ki nas nagovarjajo, naj se že vendar spoprimemo z iluzijo sreče: naj globoko v sebi poiščemo skrito bolečino, jo privlečemo na plano in o njej razpravljamo pred čim širšim občinstvom – po možnosti kar pred televizijskim. Čustveno »pismeni« in »inteligentni« ljudje pač ne morejo biti srečni, nas prepričujejo. Prepričujejo nas, da tudi stanja in delovanja, ki veljajo za družbeno sprejemljiva, ki so cenjena in visoko vrednotena, lahko – če ne kar zagotovo – izvirajo iz patologije. Čustveno »pismeni« ljudje to vedo. Ne le vedo, so tudi dovolj pogumni, da se s pomočjo svetovalnih priročnikov in terapevtov lotijo arheološkega brskanja po temačnih kotih svoje duševnosti. No, Tellegenovi junaki in junakinje tega ne počno. Čriček sicer znancem in znankam potoži, da ga teži temačni občutek v njegovi glavi, a se ne trudi postati strokovnjak za potrtost. Tudi Veverica, ki začne dvomiti v svojo srečo, se ne kaj dosti ukvarja niti z dvomi niti z razlogi zanje.

Tellegen, po izobrazbi zdravnik splošne medicine, ki je delal tudi na več psihiatričnih klinikah, ne postavlja norm duševnega zdravja in ne patologizira duševnih stanj, občutkov in vedenj svojih likov. Z Mravljinčevo prostodušno ugotovitvijo, da imamo vsi nekaj, sporoča, da so negotovosti, strahovi, tesnoba, potrtost, nezadovoljstvo … v življenju neizbežni. Svojim likom ne postavlja diagnoz. Ja, vsak pač ima nekaj. A pred obsesivnim lovom na odstopanja in težnjo, da bi kategorizirali vse in vsakogar, niso varne niti junakinje in junaki zgodb za otroke. Čriček je depresiven, Slon, ki vedno znova poskuša splezati na drevo, čeprav se vsak poskus konča s padcem in buškami (zaradi česar si sploh ne beli glave), ima menda kompulzivno-obsesivno motnjo. Pa medvedek Pu in njegova druščina iz Stoletne hoste; psihološke značilnosti prav vsakega od Milnejevih likov, zaradi katerih so nam simpatični in zabavni, jih imamo radi in držimo pesti zanje, so že bile proglašene za simptome duševnih motenj (kar ni težko, saj je seznam duševnih motenj dolg skoraj toliko, kot seznam človeških navad, stanj, razpoloženj). Pri tem seveda prednjači medvedek Pu, ki ima menda obsesivno-kompulzivno motnjo, motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, pa motnjo hranjenja. Mnogi so prepričani, da je pisatelj svoje like celo namenoma oblikoval tako, da je vsakemu od njih mogoče diagnosticirati eno ali več duševnih motenj.

Mravljinčeva ugotovitev, da ima vsak nekaj, sproži vprašanje oz. sproža vprašanje, zakaj bi za vsak ta »nekaj« morali izumiti diagnozo. To vprašanje ni niti retorično niti zgolj laično. V začetku tega desetletja se je (ponovno) razvila odmevna polemika med Sekcijo za humanistično psihologijo pri Ameriškem psihološkem združenju in Britanskim psihološkim združenjem oz. njegovo sekcijo za klinično psihologijo na eni strani ter Ameriškim psihiatričnim združenjem na drugi. Povod je bila nova verzija priročnikom za diagnosticiranje duševnih motenj (DSM), ki jo vsakih nekaj let pripravi Ameriško psihiatrično združenje. Priročnik zaradi njegove razširjene uporabe in vplivnosti nekateri imenujejo kar »biblija« na področju psihološkega diagnosticiranja. Verzija, ki je izšla leta 2013, v novi klasifikaciji duševnih motenj patologizira in medikalizira celo vrsto vsakdanjih človeških navad, kar je očitno preseglo meje tolerance dela strokovne javnosti. Britanski klinični psihologi so v svoji kritiki med drugim pozvali k opustitvi kliničnih diagnoz: namesto diagnostičnih oznak naj bi uporabljali opise duševnih težav – to je po njihovem prepričanju za obravnavo ljudi v duševni stiski bolj relevantno kot diagnoza. S tem naj bi zmanjšali tudi nevarnost patologizacije vsakdanjega življenja, diskriminacije in stigmatizacije ljudi v duševni stiski in njihove odvisnosti od ekspertov in medikamentov. Spremenilo se ni sicer nič, dvom pa je ostal. Predlog, da bi se odpovedali diagnozam, ne pomeni, da njegove zagovornice in zagovorniki podcenjujejo trpljenje ljudi. Nasprotno, prav izkušnje psihičnega trpljenja tistih, ki iščejo pomoč, naj bi narekovale strokovno obravnavo, ne pa diagnoza.

Zdi se, da ta »vsak ima nekaj« v Tellegenovi zgodbi sporoča še nekaj drugega. Nekaj, kar je na prvi pogled mogoče deprimirajoče: da so nekatere zoprne omejitve in boleči občutki pač neizbežni. Ko Slon sprevidi, da na drevesu pač ne more obstati, mu ostaneta dve možnosti, da pleza zaradi plezanja samega ali da uživa v razmišljanju o tem, kako bi bilo, če … Čriček, ki ga Veverica reši velikega kosa temačnega občutka, se sprijazni s tem, da bo drobec temačnega občutka ostal v njegovi glavi. Temačni občutek (ki bi mu ljudje rekli melanholija) je vedno tu nekje, včasih manj, včasih bolj moteč, včasih dovolj dobro skrit, da lahko nanj pozabimo. Ne moremo vedeti, kdaj bo napadel in mir pred njim je le začasen. A to ne pomeni, da bi med premorom morali samo čakati, kdaj se bo spet pojavil. V teh premorih lahko počnemo reči, zaradi katerih bi svet lahko postal boljši in naša življenja manj obremenjena. Sprijazniti se s tem, da temačnega občutka ni mogoče pregnati za vselej, ne pomeni obupati. Podobno kot sprijazniti se z lastno nepopolnostjo (in nepopolnostjo svojih bližnjih), ne pomeni obupati nad sabo (in nad drugimi): v svetu, ki nas kar naprej sili biti boljši, večji, lepši, prvi, imeti več in bolje, je to pravzaprav že oblika odpora.

Povezava: PDF Gledališkega lista