Vodja jeseniškega gledališča Branka Smole: Ves čas hodimo po robu (intervju)

Diplomirana novinarka Branka Smole, ki bo letos praznovala Abrahama, jeseniško gledališče vodi od leta 2001, lani pa je prejela nov petletni mandat na čelu gledališča, ki vsako jesen gosti festival amaterskih gledališč. Tako spoznava tudi splošno problematiko slovenskih ljubiteljskih gledališč in pogoje dela, v katerih ustvarjajo.

Kako se Gledališče Toneta Čufarja Jesenice financira?

Naš proračun v 90 odstotkih pokriva jeseniška, deset odstotkov pa prispeva kranjskogorska občina. S temi sredstvi pokrijemo plače sedmih zaposlenih in osnovne materialne stroške. Jeseniška občina naj bi kot lastnica stavbe gledališča skrbela tudi za osnovno vzdrževanje, za financiranje programa in lastne produkcije pa večinoma skrbimo sami s prodajo vstopnic in predstav.

Ali se poslovanje ob koncu leta izide?

Leto 2010 smo prvič po mojem prihodu, ko smo morali sanirati precejšno izgubo, končali z negativnim rezultatom. Ves čas hodimo po robu, saj ni lahko preživeti. Funkcioniramo pa tako, da skušamo biti dostopni za čim več obiskovalcev. Če predstavo kupimo, izračunamo, s kakšno višino vstopnice jo bomo pokrili, in ne postavljamo višjih cen, s katerimi bi sicer lahko kaj zaslužili in več vlagali v lastno produkcijo.

Nacionalna gledališča so zaradi stanja državne blagajne izgubila precej sredstev. Kako pa se je kriza odrazila v vašem proračunu?

V proračunu so se v preteklosti dogajali nekateri rezi, najhuje pa je bilo pred tremi leti, ko so nam odvzeli sredstva za vzdrževanje in investicije. Skrbeti moramo za dve dvorani in ne vemo, katera je slabša - nova in slabo narejena ali pa stara, ki že terja obnovo. Vsa leta smo opozarjali, da je nujno popraviti streho, saj nam ob deževju včasih teče celo na oder. Velikokrat pa smo ob nalivih na podstrehi urgentno reševali kostume. Sedaj smo bili uslišani in letos so v proračunu sredstva za zamenjavo strehe, vračajo pa nam tudi sredstva za osnovno vzdrževanje. A še tu nam utegne zmanjkati, saj so cene visoke. Žarnica za projektor v kinu recimo stane okrog 500 evrov, ki jih ob slabem obisku kina in nizki ceni vstopnice ne moremo prislužiti.

Je obisk kina zelo slab?

Povprečno imamo na kino predstavo 38 obiskovalcev. S tem da smo se po izgubi v letu 2010 osredotočili zgolj na predvajanje družinskih filmov, risank in največjih uspešnic ter na filmsko gledališče. K tej spremembi je pripomoglo tudi objestno vedenje mladih, ki so v dvorani pogosto povzročali nemir in škodo. Za dodatne varnostnike ni bilo denarja, zato smo se odločili za spremembo programa in sedaj imamo publiko, ki ne povzroča škode.

Ali ob majhnem številu predvajanih filmov izkoristite kino dvorano še v kakšne druge namene?

Lani smo kar nekaj gledaliških predstav preselili v kino, saj imamo v gledališki dvorani od prejšnjih 340 po obnovi le še 274 sedežev, kar povzroča problem pri zagotavljanju znosne cene vstopnice in plačilu gostujoče predstave, s ceno katerih nam niti nacionalna gledališča ne prizanašajo, saj lahko preseže 4000 evrov. V kinodvorani, ki ima 414 sedežev, smo lahko ogled predstave zagotovili ogled predstave zagotovili več obiskovalcem, kar je pomenilo nižjo ceno. Vendar se je kar okrog deset odstotkov abonentov pritožilo, da si želijo pravih gledaliških dogodkov, ki jih s svojo zvočno in svetlobno opremo omogoča le gledališka dvorana. Njihove želje smo uslišali in predstave vrnili na gledališki oder. Še vedno imamo težave pri izvedbi abonmajskih predstav, saj imamo 340 abonentov, ki si lahko za 50 evrov ogledajo sedem predstav. Srce me boli, da bi s podražitvami ali omejitvami števila abonentov ljudem onemogočali dostop do gledališča.

Ali dražje vstopnice ljudi odvračajo od gledališča?

Prave uspešnice se prodajajo ne glede na ceno. Tako smo za Sljehrnika in Perpetuum Jazzile postavili višjo ceno od običajne, a sta bila oba dogodka hitro razprodana. Kakšna celo brezplačna predstava pa privabi le nekaj deset obiskovalcev. To pomeni, da gledalci res segajo po nečem, kar je tržno zanimivo, razvpito in znano. Ko smo denimo gostili Perpetuum Jazzile leta 2003, je po naši kino dvorani strašilo, saj je bilo še toliko praznega prostora, čeprav smo se močno naprezali z reklamo. Sedaj ko je zasedba prodrla v svet, pa je bila dvorana hitro popolnoma razprodana.

Kako je sestavljen repertoar dogodkov, ali se osredotočate na najbolj priljubljen žanr, komedijo?

Povečini res igramo in vabimo komedije, smo pa pravkar v lastni produkciji naredili tudi kriminalko in lani dramo Plavž domačega avtorja. Prav je, da se lotevamo vsega in gojimo tradicijo na pravih gledaliških temeljih. Tako je na repertoarju trenutno živih predstav domače produkcije cela paleta od komedije do drame. Ko kupujemo druge predstave in vabimo teatre na gostovanje pa tvegamo manj in posežemo po tistih, na katere se bo odzvalo največ gledalcev.

Ali velja, da imajo ljudje najraje komedije?

Da, vsekakor, čeprav je naša publika vzgojena. Gledališka dejavnost na Jesenicah sega v 19. stoletje in Jeseničani so vajeni hoditi v gledališče, odobravajo trud in so nekako prizanesljivi, ne kažejo pa lažnega navdušenja in iz vsakega njihovega aplavza se da čutiti tehtno presojo. Mislim, da imajo kar vedno prav.

Vseeno v gledališču Toneta Čufarja prevladujejo komedije...

Ljudje potrebujemo smeh, razvedrilo, en korak od krutih, a žal realnih podatkov o trenutni resnici, ki vlada v svetu. Enostavno se moramo včasih zapreti v kakšen drug svet, ki ga ponuja gledališče, se nasmejati in sprostiti ter morda naslednje jutro odtenek svetleje videti tudi realno situacijo.

Ali imajo tudi igralci najrajši komedije?

Igralci so zelo različno nastrojeni, saj presojajo prek lastnih izkušenj in igralskih nagnjenj. Večina jih komaj čaka, da bomo spet igrali komedijo, kajti te res navdušijo publiko. Drugi igralci pa si želijo pravih gledaliških vlog, ki jih izdelajo kot profesionalni igralci.

Ali tudi amaterski igralci za svoje delo prejmejo kakšno denarno nagrado?

Z zamikom. Po tem ko je predstava narejena in privablja domače gledalce ali gostuje v drugih gledališčih, igralci prejmejo neke simbolične honorarje, s katerimi dejansko pokrivajo le potne stroške. Za vsako predstavo je potrebno povprečno 40 vaj, potne stroške pa jim vračamo z bolj simbolnimi avtorskimi honorarji, ki se gibljejo od 10 do 50 evrov neto. Ko s predstavo zaslužimo moramo namreč najprej povrniti med 10.000 do 15.000 evrov, kolikor stanejo strokovni delavci, od režiserja, kostumografa, koreografa in scenografa do strokovnjaka za govor, ki vlagajo v naše igralce in gledališče, da ohranjamo določen nivo kakovosti. Letos smo si za cilj zadali, da priprava nobene od treh predstav v lastni produkciji ne sme biti dražja od 11.000 evrov.

Kakšno je zaledje igralcev?

Medtem ko naši kolegi iz drugih področij tarnajo, da interes upada, saj se ljudje morajo boriti za preživetje, in da ni zanimanja mladih, pa pri nas tega problema ni. Imamo velik razpon igralcev, ki so stari od pet pa do preko 70 let ter aktiven gledališki krožek. To nam daje energijo, prižiga voljo do dela in ustvarjanja.

Kako ocenjujete vlogo amaterskih gledališč v družbi in kulturi?

Naša vloga je velika. Gojimo tradicijo, združujemo različne generacije in ljudem nudimo nek družbeni okvir. Zdi se mi, da gledališče v stiski potrebujemo še toliko bolj, ker nam pomeni nek zasilen izhod oziroma azil, da lažje preživimo krizo. Upam, da je to tisto, kar naša igralska druščina v gledališču dobi in v predstavah daje tudi drugim.

Kot direktorica gledališča, ki vsako leto gosti festival amaterskih gledališč, imate vpogled v slovensko ljubiteljsko gledališče. Imate občutek, da je podcenjeno?

Če primerjamo naše denarce z denarjem, s katerim operirajo v nacionalnih gledališčih, ter kakšne možnosti imamo eni in drugi, potem zagotovo. V primerjavi z nacionalnimi gledališči v našem gledališču svoje delo opravljamo s prav smešnimi drobižki. Vendar pa nismo na najslabšem. Na Čufarjevih dnevih srečam tudi kolege od drugod, ki nimajo za ogrevanje in morajo predstave ustvarjati v bundah ter v slogu starih dobrih udarniških časov sami pospravijo dvorano in si pripravijo zakusko po premieri. Tovrstni festivali so dobrodošli tudi zato, da lahko gledališča primerjamo svoje pogoje dela in si priskočimo na pomoč s kakšnim nasvetom, kako po cenejši poti priti do ravno tako kakovostnega izdelka. Ko slišimo druge, v kakšnih pogojih ustvarjajo, moramo reči, da gre nam še kar dobro.