Drago Jančar (1948) se je s svojim proznim in dramskim opusom zapisal med najpomembnejše slovenske sodobne literarne ustvarjalce. Tematsko so v ospredju bivanjska vprašanja človeka, ki ga na eni strani obvladujejo nenadzorljivi in nerazumljivi mehanizmi zgodovine, na drugi pa njegova lastna zaznamovanost. Za svoje delo je prejel številne domače in mednarodne nagrade, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1993), evropsko nagrado za kratko prozo mesta Augsburg (1994), Herderjevo nagrado za književnost (2003) in nagrado Jean Amery za esejistiko (2007).

Veliki briljantni valček, krstno uprizorjen leta 1985 v ljubljanski Drami (dva dni kasneje pa v Drami SNG Maribor), je postal pretresljiva podoba sveta, v katerem se razum, pošastna logika pragmatizma in blaznost človeškega hotenja lepijo v nerazrešljivo in hkrati grozljivo stvarno podobo moderne človeške družbe.

Pred premiero koprodukcijske uprizoritve je Drago Jančar v članku za gledališki list razmišljal, kako lahko drama učinkuje danes, skoraj trideset let pozneje v nekih povsem drugih okoliščinah: »Živimo v drugačnem času. Toda negotovost in nejasna prihodnost sta med nas znova naselili neko drugačno tesnobo. Rečemo ji kriza, ki se pri mnogih ljudeh izraža v obliki preprostega, a nič manj tesnobnega vprašanja: bom, bomo jutri še živeli, kakor živim, živimo danes? /…/ Neka možna pot iz tesnobe je pot skoznjo, tudi skozi to igro, njen strah in pogum, njene strasti, obešenjaške šale in poskuse upora, skozi njeno žalost in humor, temo in svetlobo, skozi mizerijo, sredi katere se kdaj zablisne, upam, lepota, vsaj slutnja lepote, morda hrepenenje po njeni odrešilni moči. /…/ Avtor te igre je v umetnosti našel možnost za premagovanje svoje, morda naše skupne tesnobe. V zmagoslavju umetnosti nad surovostjo in neizprosnostjo sveta. Pa čeprav samo v upanju, da je to res mogoče.«

Režiser Diego de Brea o Velikem briljantnem valčku razmišlja takole: »Najbolj intrigantska je sama tema, ki jo razumem kot perfiden sistem, ki pri uničevanju individuuma človeka ne izbira sredstev. In čeprav je bil ta tekst napisan v nekem zelo specifičnem času, v času rdeče inkvizicije, je na nek način univerzalen. Univerzalen v smislu, da pravzaprav noben represivni sistem ne izbira sredstev in da mora vsak represivni sistem najti grožnjo v vsakem posamezniku. Uprizoritev smo zastavili kot neke vrste peklenski stroj, ki štiriindvajset ur na dan neusmiljeno preoblikuje človeka v brezoblično, brezosebno meseno tvorbo, ki je brez vsebine, brez svojih lastnih vrednot, etike in morale.«

Scenograf je Hans Georg Schäfer, kostumograf Leo Kulaš, izbor glasbe Diego de Brea, lektorica Metka Damjan, svetovalka za poljski jezik Majda Wozniak, oblikovalka maske Mirjana Djordjević, oblikovalca svetlobe Diego de Brea, Hans Georg Schäfer. Premiera v SNG Drama Ljubljana bo 17. novembra 2012.