Mladinski center Velenje in Mesto žensk, 16. 4. 2010

Večna medikacija

Večna medikacija ali Endless Medication je gledališka predstava, ki jo je leta 2003 ustvarila flamska režiserka in performerka Marijs Boulogne.
:
:

foto Nada Žgank

Po uspešni in odmevni predstavitvi na Festivalu Mesto žensk leta 2005 se je Društvo Mesto žensk odločilo za adaptacijo predstave v slovenščino. Premiera je bila izvedena 14. maja 2006 v klubu Channel Zero, AKC Metelkova mesto.

Večna medikacija pripoveduje zgodbo o Rosi, dekletu, ki ne joče. Oplodi jo JesusChristMachine in kmalu rodi – skozi drobovje – božjega vnuka. Bog se pojavi v obliki govoreče žarnice, nosečnost pa ponazarja lubenica, ki raste pod Rosinim krilom. Ker se otrok razvija v Rosinem drobovju, zaustavi njeno presnovo: lubenico je treba razrezati/splaviti. Z božjo pomočjo Rosa končno (iz noge) rodi majhnega dečka, ki nikoli ne joka. Zgodba se zaključi z Rosinim zaprtjem v umobolnico, detomorom in procesom, na katerem je Rosa obsojena na zdravljenje brez konca.

Večna medikacija je performans, narejen v slogu ‘fairground’ (sejemskega) gledališča. Marijs Boulogne obravnava gledališke trike na otročji, luciden, pa tudi perverzen način. Skatološka moč je skrita za navidezno nedolžnostjo dveh energičnih, radoživih in brezskrbnih deklet. Neprisiljen, samoumeven način, s katerim se lotevata obscenosti in nasilja, vodi zaradi predmeta obravnave - spočetja in rojstva božjega vnuka - v obliko religiozno obarvane pornografije. Ime dekleta – Rosa – izhaja od sv. Roze iz Lime (1586-1617). V Večni medikaciji  - o čemer pripovedujejo tudi izkušnje številnih mistikinj iz istega obdobja - se verska ekstaza zlahka sprevrže v delirij z močnim seksualnim nabojem. Svetost in bogoskrunstvo hodita z roko v roki.

  • Medijski odzivi:

Flamska režiserka Marijs Boulogne je besedilo Večna Medikacija napisala in uprizorila pred dvema letopama kot diplomsko delo na bruseljski akademiji R.I.T.S. Predstava, v kateri se loteva temeljnih krščanskih fantazem o brezmadežnem spočetju, razpetim med mistiko in psihozo, ji je odprla vrata na festivale in kasneje z novimi deli tudi režijo v gledališki mainstream. Po njeni lanskoletni uprizoritvi na Mestu žensk je besedilo, ki ga je v slovenščino prevedla Tanja Lesničar Pučko, v produkciji Mesta žensk in v sodelovanju z avtorico priredila Simona Semenič. … (Delo, 16. 5. 2006, Mojca Kumerdej, Med mistiko in psihozo, intervju z Marijs Boulogne)

Gledišča pripovedi se hitro izmenjujejo - od pripovedovalca, ki govori v tretji osebi do prvoosebne igre, glasbenih komentarjev s harmoniko ter duhovitih intermezzov, ki vzporedno z dogajanjem na zemlji ironizirajo situacijo »tam gor«, v onostranstvu. Dve igralki odigrata vse osebe. Izmenjujeta se tudi pri Rosinem liku, čigar glavna nosilka je Barbara Krajnc, Jelena Rusjan pa ji večino časa kameleonsko sledi v ostalih vlogah v razponu od ginekologinje do božjega glasu. …Kaj se zgodi, ko vera, religija ali ideologija v svojem slepem namenu nasilno preoblikovati svet prepovejo to, kar se jim zdi slaba plat strukturne medalje? Celota brez enega od polov ni mogoča. In, ker ne moremo imeti svetosti brez grešnosti, privre izbruh Rosine mesenosti ravno skozi potlačitev čutnega ugodja samega. Ali pa podoben primer: ko sodobna družba odpravi bolečino, žalost in starost, se porodijo te-iste, ravno tam od koder so odgnane - v vsesplošni blaginji, nenehni vzhičenosti in množični animaciji družbe z zabavnimi vsebinami.  Kako pa si pomagamo? Kako zapolnimo nastalo vrzel odvzetega pola oziroma antipola? Z medikacijo, seveda. »Vzemi Rosa, lažje boš jokala« je rekel sodnik Rosi, preden jo je vrgel na tla in na silo potisnil pest pisanih bombonov v usta. Za vsako neizjokano solzo, trenutek tesnobnosti in nepojasnljivo frustracijo, po eno tabletko. Konceptualno močna in duhovita predstava na koncu na odru pusti človeško pogorišče - lepljiv sok lubenice, smeti, izločki. Čigava slika? Nore Rose ali nas? Odgovor na vprašanje lahko preverite v sredo in četrtek, 6 in 7 junija, ob devetih zvečer v klubu Channel Zero. (Radio Študent, 6. 6. 2006, Iva Kosmos, Večna medikacija ali Tabletka, ki pozdravi tudi strukturna nasprotja)

Nevsakdanja gledališka miniatura, ki jo je od minulega tedna mogoče videti v prostorih kluba Channel Zero na Metelkovi, je nastala kot slovenska razlićiča avtorskega projekta, s katerim se je lani na festivalu Mesto žensk v trojni vlogi avtorice besedila, režiserke in izvajalke predstavila belgijska umetnica Marijs Boulogne.… Rosino življensko zgodbo – od deklice, ki ni mogla jokati in je iskla užitek v fizični bolečini, do stimatizirane pacientke na zaprtem oddelku psihiatrije, ki naj bi iz noge rodila sina Jezusa Kristusa Machine – je uokvirila v varietejski nastop obeh igralk, ki njene ključne postaje podata v široke epskem zamahu, v katerem pa uprizorita kopico igralksih premen ter pevskih, s harmoniko podloženih toćk. Koncept predstave je zasnovan na lucidnem izboru znakov ter drastičnem poigravanju z njihovimi naturalističnimi učinki. Poseže pa tudi po prvinah klasične amimacije in senčnega gledališča… (Dnevnik, 22. 5. 2006, Petra Pogorevc, Brez šminke – Ženska in mašina)

 
Režija in priredba: Simona Semenič in Marijs Boulogne (Belgija)
Nastopata: Barbara Krajnc in Jelena Rusjan
Avtorica besedila: Marijs Boulogne, prevod: Tanja Lesničar Pučko
Produkcija: Društvo Mesto žensk

  • Kdaj: v soboto, 17.4.2010, ob 18.00 uri
  • Kje: v MC Velenje