Vabilo na predstavitev knjige Maks, vezni igralec mesta

Lani je slovenski kulturni prostor izgubil eno svojih najvidnejših osebnosti – Maksa Soršaka. Temu je marsikdo priznaval enciklopedično poznavanje gledališča in umetnosti, s svojimi poglobljenimi in lucidnimi opazovanji pa je predstavljal neomajnega borca za izboljšanje družbenega in materialnega položaja umetnikov in ostalih delujočih v kulturi. Njegova življenjska pot je med drugim vsebovala tudi skoraj deset let dela v Gledališču Glej in sodelovanje z večjim delom nevladnih organizacij na področju uprizoritvenih umetnosti, svoj pečat pa je pustil tudi v Moderni galeriji, kjer je delal od leta 1997.

Lanskoletni šok ob izgubi večnega podpornika kulturnega dogajanja in izkazana podpora pri izvedbi dobrodelnih dogodkov z njegovim imenom sta bili popotnici pri snovanju knjige Maks, vezni igralec mesta. Omenjena knjiga predstavlja zbirko spominov, ki so jih prispevali njegovi prijatelji in sodelavci v različnih življenjskih obdobjih. Knjiga v izdaji Knjižnice Mestnega gledališča ljubljanskega in Gledališča Glej bo odstrla vpogled v Soršakovo vsestransko delovanje v kulturi in se poklonila spominu na njegovo izjemno, vselej povezovalno in ustvarjalno naravo.

Datum predstavitve knjige z urednicama Petro Pogorevc in Ingo Remeta ni izbran naključno, saj je bil 21. december Soršakov rojstni dan. Predstavitev knjige bosta obogatila tudi spremljevalni program in zabava, ki se ji Maks Soršak ne bi nikoli odrekel.

***
O knjigi

Slovenski kulturni prostor je decembra lani izgubil dragocenega človeka, velikega ljubitelja in poznavalca gledališča, komentatorja, pisca in aktivista, ki se je boril za izboljšanje družbenega in materialnega položaja umetnikov in drugih delujočih  v kulturi.

Maks Soršak je skoraj deset let delal v Gledališču Glej, bil od leta 1997 zaposlen v Moderni galeriji, aktivno pa je sodeloval še v številnih kulturno-umetniških, športnih in drugih projektih: zavod Bunker, E. P. I. center, Društvo Asociacija, Via Negativa, ŠKD Makondo, ARK inštitut za arhitekturo in kulturo, Društvo za pljučno hipertenzijo. Ob prvi obletnici Maksove smrti so v Mestnem gledališču ljubljanskem v sodelovanju z Gledališčem Glej pripravili knjigo, s katero odstirajo vpogled v njegovo vsestransko delovanje v kulturi ter se priklanjajo spominu na njegovo izjemno, vselej povezovalno in ustvarjalno naravo.

O Maksu

Po vseh teh letih službovanja v Moderni galeriji se mi zdi, da smo z Maksom, z Igorjem Zabelom in ostalimi kolegi zmogli v nemogočih razmerah naredi nekaj, za kar ne bi nihče mogel verjeti, da je mogoče. In pri vsem tem smo se še veliko zabavali in smejali, tako da smo pri marsikom vzbujali vtis, da vse skupaj jemljemo preveč zlahka. Maks še zdaleč ni bil nebogljeno bitje, s katerim smo se radi družili in zabavali. Veliko je naredil za skupnost tudi s svojim profesionalnim delom. V gledališčih, Asociaciji in Moderni galeriji.
(Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije)


Čeprav je bil Maks ljubitelj »resne« umetnosti (poglobljeno in neposredno delovanje v gledališču in likovni umetnosti), je gotovo, da je zdržal v tovrstnih profesionalnih opravilih le zaradi izvrstnega poligona »v živo«, ki je zaradi stanja stvari omogočal stalno dotekanje novih izjavljalcev, svežih obrazov in gibkih jezikov. To področje njegove vsakodnevne vaje je bil mehanizem, ki je združeval polja, ki ponavadi veljajo za nezdružjiva in se nahajajo na premici umetnost-pravo-šport.
(Sebastijan Horvat, gledališki režiser)


Imel je poseben dar za analiziranje predstav. Minimalistično kot kakšen samuraj je z nekaj zamahi s svojim mečem (besedo) povedal vse in ponavadi se ni dalo nič dodati.
Umetnost je imel rad, ampak se mi je včasih zdelo, da v vsaki predstavi umetnost odgrne kot odvečno zaveso in se zazre predvsem v ljudi na odru. Humanist v gledališču.
(Irena Štaudohar, dramaturginja in publicistka)


Maks sicer dostikrat na predstavah ali razstavah stoji ali sedi nekje na robu, vendar nikoli tam, kjer Ljubljana nima pristanišča. Njegov rob ne hrepeni po tem, kar je odsotno, kar priča o nečem izza, rad se postavlja tja, od koder je možno videti, kar je v Ljubljani prisotno: kjer se mesto srečuje, postavlja se tja, od koder se vidi nekaj, kar je mestu notranje. Ker je povsod, se zdi, kakor da bi ne bil nikjer drugje doma kakor na umetniških in kulturnih dogodkih. Maks je neko ime Ljubljane, v katero sem se tudi sam preselil leta 1992 in je s svojo samozavestjo delovala kot metropola. Zdi se, kakor da bi bil prav Maks njena garancija. Nekakšen situacionističen nadzornik mestnih temperatur. Morda ni stvar v tem, da je odšel Maks, odšli smo mi in z nami neka Ljubljana. In Maksu je zmanjkalo kisika.
(Rok Vevar, kritik in publicist)


Pisalo se je leto 2005, Maksa sem poznal s scene od kdo ve kdaj, ne prav dobro, na živjo in par besed, a tistikrat sva prvič sodelovala pri konkretni predstavi – Maks Soršak je bil moj prvi ta pravi producent. Do tiste jeseni sem v produkciji naredi-sam ali v Dejmo stisnt teater – kar je tudi naredi-sam, ne bi rabil dvakrat pisat –  produciral par svojih predstav, ampak Študija za zadnjo egoistično predstavo je bila prva, ki je nastajala v profesionalnih produkcijskih pogojih. Maks je prišel v paketu s ponudbo mojega mentorja na AGRFT-ju, Sebastijana Horvata, ki mi je ponudil, da bi mi avtorsko predstavo produciral njihov, Sebatov, Petrin, Natašin, Maksov ... zavod E.P.I. center. V praksi je to zgledalo tako, da sem dobil nekaj denarja in Maksa. In prvič je nekdo drug počel stvari, ki sem jih prej sam. Je potrebno omeniti, da mnogo, mnogo bolje kot jaz? Je!
(Mare Bulc, gledališki režiser)


Ustanovili smo Asociacijo, bilo nas je veliko, nevladnikov in samozaposlenih. Vrgli smo se v nekaj, o čemer smo vedeli zelo malo. Skoraj nič. Kako biti skupaj? Kako se upreti in pritisniti na odločevalce, da delajo za tiste, ki so jih izvolili? Kako se znati dogovoriti in za tem stati? Kako se pogajati in pri tem ne popuščati?
Koliko in s kakšno strastjo smo o teh vprašanjih debatirali in koliko lucidnih, pametnih in utemeljenih odgovorov si imel na njih. In kako si, ko smo se odločili, kaj in kako narediti, takoj stopil v akcijo in v tej akciji vztrajal in vztrajal in vztrajal. In povezoval tiste, ki bi sicer težko sedli skupaj za isto mizo.
(Janez Janša, direktor zavoda Maska Ljubljana)


Zadolžil si nas in zdaj ti moramo vračati na enak način. Z brezpogojno odprtostjo, načelnostjo, ki je kmalu ne bo več nihče razumel. Ker ta svet se zapira, tako kot se zapira mesto, obkroženo z nevidno žico brutalnosti. Zapira se v ljudi in podobe, za katerimi so zgolj različni interesi in tiha, pritlehna miselnost, zgrajena na domnevah o lastni pomembnosti, brez odvečnih emocij in znakov slabosti. V mestu, kjer se nihče več ne spotika.
(Esad Babačić, pesnik in publicist)