Krst pod Triglavom je bil eden od zadnjih scenskih dogodkov Gledališča Sester Scipiona Nasice, ki so ga ustanovili in katerega kreativno jedro so sestavljali prav dramaturginja Eda Čufer, režiser Živadinov in scenograf Mohar.
Retrogardistični dogodek, ki je v zgodovino slovenskega gledališča zaradi izrazito postdramske strukture vpisan kot prelomen, je bil premierno uprizorjen 6. februarja 1986 v Cankarjevem domu (CD). "Šlo je za izrazito scenski oziroma ritmično-vizualni-glasbeni spektakel, ki ga je bilo nemogoče žanrsko opredeliti kot gledališče, opero ali balet, čeprav si je dogodek izposojal prvine pri vseh teh oblikah," piše v tekstu Ede Čufer, ki ga je na današnji spominski informacijski akciji, kot so poimenovali dogodek, prebral Mlačnik.
Eda Čufer je v besedilu spomnila, da so Gledališču Sester Scipiona Nasice v CD ponudili izziv, da bi uprizorili Prešernov Krst pri Savici, ustvarjalci pa ob tem niso mogli mimo Smoletove različice krsta. Si pa na velikem odru CD niso želeli postaviti dramsko zasnovane predstave, tudi zato, ker to ni bilo v skladu z njihovo estetsko usmeritvijo.
Po analizi Prešernovega in Smoletovega besedila so prišli do sklepa, da je v ospredju obeh besedil "vprašanje temeljnega, radikalnega loma v družbi in kulturi". "Krst je tema, ki izraža predvsem paradigmatski zasuk, 'prekrstitev' dveh epoh," je zapisala. Tematiko krsta so na koncu premestili iz religiozno-ideološke v estetsko sfero, v dogodku pa so pomembno vlogo igrali likovni elementi, navdahnjeni tudi po delih Kazimirja Maleviča in Vasilija Kandinskega. Po Krstu pod Triglavom je Živadinov svojo retrogardistično umetniško usmeritev zamenjal z idejo petdesetletne predstave oziroma idejo postgravitacijske umetnosti.
Živadinov je s sklopu informacijske akcije dejal, da je retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom njegova velika bolečina, kljub temu, da se zaveda minljivosti gledališke umetnosti. Za dogodek so se v Zavodu Delak po njegovih besedah odločili, ker "gledališki režiser po vokaciji nikoli ne režira zgolj ene predstave, temveč je neprestano v eni neposredni sinhronosti in istočasno zaporedju". Je pa Živadinov dodal, da današnja akcija sodi v njegovo četrto, zadnjo razvojno fazo zadnjih 25 let življenja na tem svetu, ki jo imenuje Finalizem.
V dialogu z Moharjem je želel Živadinov predstaviti pogled "na surovo gledališče 20. stoletja" in pa povezavo z njim v 21. stoletju. Umetnika sta se spominjala skupnih ustvarjalnih začetkih in ustanovitve Neue Slowenische Kunst (NSK), večino pogovora pa namenila prav Krstu pod Triglavom. "Ta predstava je bila enormen izziv za vse nas, nastajala pa je kot neko sintetično skupno mišljenje," je povedal Mohar. Večkrat se sicer spomni na izjavo, da so s tem delom "položili alternativo v srce naroda".
Živadinov je napovedal tudi, da bo 31. maja v prostoru Osmo/ze premierno izveden gledališki informans z naslovom VOKALOMATON :: 2025, katerega osrednji protagonist bo postgravitacijski umetnik Miha Turšič. Gre za predstavitev aplikacije z algoritmom za spreminjanje dramske replike v melodijo, če umre ženska, in v ritem, če umre moški, namenjene za rabo v sklopu projektov Zavoda Delak.