Zagrebško občinstvo bo prvič imelo priložnost videti gledališko predstavo iz Luksemburga. Režijo gledališke igre Lom valov podpisuje mlada luksemburška igralka in režiserka Myriam Muller.
Scenska adaptacija ocenjuje von Trierjevo klasiko, ki je pred četrt stoletja močno vplivala na oblikovanje umetniške senzibilnosti v svetu, je dejal umetniški ravnatelj festivala Ivica Buljan med nedavno predstavitvijo programa v Zagrebu. Meni, da je gledališka predstava specifična zvrst melodrame.
Na festivalskem sporedu bo 1. oktobra predstava velikega norveškega dramatika Henrika Ibsena Sovražnik ljudstva v režiji znanega nemškega režiserja Thomasa Ostermeierja. Ibsenovega Sovražnika ljudstva bo odigral ansambel berlinskega gledališča Schaubuhne, ki velja za eno ključnih evropskih gledališč glede inovativnosti ter prepletanja klasičnega in sodobnega repertoarja.
Režiser Ostermeier se ni odpovedal Ibsenovi razkošni narativnosti, a je dramo posodobil in problematizira politične, družbene in ekološke teme, je povedal Buljan.
Po njegovem mnenju gre istočasno za globalno žalovanje in kritični pogled na svet ter gledališki užitek in intelektualno spodbudo. Izpostavil je, da predstava omogoča občinstvu sodelovanje v razpravi, v kateri se prepletata resničnost in fikcija, ko igralci iščejo mnenje obiskovalcev o zastavljenih sodobnih problemih.
Kot tretja predstava letošnjega festivala bo Nachlass - komad brez likov režiserja Stefana Kaegija, ki jo bo v scenski delavnici HNK upodobila nemška gledališka skupina Rimini Protokoll 2. in 3. oktobra. Zaradi omejenega števila sedežev v dvorani bodo predstavo odigrali petkrat v dveh dneh. Gre za lansko zmagovalko beograjskega gledališkega festivala Bitef.
Predstava v produkciji Theatra de Vidy iz Lausanne se na intriganten način ukvarja s temo staranja in smrti. Organizatorji festivala so jo napovedali kot "instalacijo, ki priča o fenomenu smrti" in "dokumentarno pričevanje, ki je transformirano v umetniški jezik".
Buljan je še pojasnil, da so člani skupine v sodelovanju z različnimi institucijami, ki se ukvarjajo s paliativno oskrbo, dve leti pripravljali dokumentarno gradivo, na podlagi katerega so napravili različne mini performanske instalacije. Občinstvu omogočajo kroženje v prostoru, ki je sestavljen iz devet sob, z gledališko čarovnijo pa ustvarjajo celovito sliko.
S predstavo poskušajo vzpostaviti bolj emotiven in empatičen odnos na podlagi dejstva, da v neoliberalnem svetu smrt ni več samo intimna, temveč del gospodarskih, zdravstvenih in družbenih okoliščin, ki niso enake v razvitih državah, kot je Švica, v primerjavi s katero od držav t.i. tretjega sveta.