Jovanovićevo besedilo je "nenavadno in močno" ter predstavlja mešanico različnih žanrov, ki gledalca posrka v svet skrivnosti.

"Zid, jezero: nadrealna drama iz soseščine, vendar iz države pred razpadom, pred popolnim zlomom, pred nerazumljivo krvoločno vojno. Zidovi, ki jih zgradijo med sabo ljudje, jezero, v katerem se utopijo otroci, hiša, ki dolgo gori. Kakšna rekonstrukcija je sploh možna in v kaj naj se vrnemo? Mogoče samo v intimno občutje brezizhodnosti, mogoče bi bila ta vrnitev pomiritev, mogoče bi bila taka vrnitev opozorilo," je o drami zapisal režiser Lolić.

Krstna uprizoritev v ljubljanski Drami je bila v sezoni 1988/89, v gledališki spomin se je zapisala kot izjemno, močno doživetje ob sugestivnih igralskih stvaritvah Milene Zupančič, Radka Poliča, Polone Vetrih in Aleša Valiča.

Besedilo se v letih od svojega nastanka ni prav nič postaralo in še zmeraj fascinira s svojo intenzivno dramsko pisavo, še posebej pa z lucidno analizo "zidov", s katerimi se vse pogosteje obdajamo in ki so danes še bolj boleče aktualni kot v času nastanka igre.

V novi postavitvi nastopajo Polona Juh, Saša Mihelčič, Branko Šturbej in Saša Tabaković.