Če bi uprizorili izvirno različico, bi bila predstava za gledalce pretežka in bi jim bilo dolgčas, je za AFP povedala iranska režiserka. Elika Abdolrazzaghi je številne besedne dele igre preoblikovala v gibanje, glasbo in ples, igralci pa so nosili kostume v rdečih, zelenih in rumenih odtenkih po navdihu klasične mode iz 17. stoletja.
Po njenih besedah je veliko iranskih režiserk v gledališču, a le malo znanih. Abdolrazzaghi, ki je kot igralka nastopila tudi v delih nemškega dramatika Bertolta Brechta, švicarskega pisatelja in dramatika Friedricha Durrenmatta in francoske ustvarjalke Yasmine Reza, ocenjuje tudi, da iranske oblasti pri uprizarjanju tujih iger ne postavljajo nobenih omejitev. Kot je dodala, "je gledališče zahodnjaški pojav in v Iranu ostaja mlada oblika umetnosti".
Po besedah glavnega igralca Ahmada Saatchiana so tragedije, kot je Kralj Lear, univerzalne in odmevajo med ljudmi po vsem svetu, zato Shakespeare ostaja brezčasen. Države s podobno politično dinamiko, kot so Iran ali vzhodnoevropske države, se po njegovih ocenah običajno globoko povežejo s Shakespearovimi deli.
Drama Kralj Lear z začetka 17. stoletja pripoveduje zgodbo o razpadajoči monarhiji in družini, ki jo razdvajajo izdajstvo, boj za oblast in želja po prestolu. Starajoči se in utrujeni Lear se odloči, da bo svoje kraljestvo razdelil med svoje tri hčere glede na to, kako dobro mu laskajo v javnosti.
Kot še piše AFP, kljub cenzuri za vsebine iranskih umetnikov, pisateljev, filmarjev in glasbenikov ter političnim napetostim med Teheranom in Zahodom na iranske odre še vedno prihaja veliko mednarodnih del.