Predstava Za praznino (Jok kamere) je potop v črno luknjo, v nadrealizem otroštva, ki se utelesi v kameri. Telesi dveh plesalk uprizarjata fiktivno biografijo kamere, ki je avtorja posnela, ko je imel tri leta - pred katero je kot otrok bežal v strahu pred izgubo neposrednosti izkušnje sveta. Ta kamera v predstavi postane otrok, vir presežnega in vir nasilja, arhetip spoznanja.

V drobovju kamere je pribežališče podob, prostor, kamor se zatekajo podobe realnosti, ki so site našega pogleda. "Kaj se zgodi, ko kamera prebije svojo funkcionalnost in preneha zgolj sprejemati vase, temveč začne proizvajati resničnost - in spreminjati nas? Preboj samoumevnosti lahko prepiše črke zakona. Reprezentacija nas spreminja, ker je indiferentna. Tehnologija je zadnje mesto božjega nasilja; božja je zato, ker je neizrekljiva, nema. In v tišini gledališča je drobovje sveta, skozi katerega joče narava, ker je realnost nepovratna," piše v najavi predstave.

Uprizoritev Za praznino (Jok kamere) spremlja še misel italijanskega filozofa Giorgia Agambena: "Prava tehnologija se rodi takrat, ko se človek zoperstavi slepemu in sovražnemu avtomatizmu strojev in se jih nauči prestaviti v neslutena ozemlja in načine uporabe."

Krmelj podpisuje režijo, besedilo, scenografijo in oblikovanje svetlobe za predstavo ter koreografijo v sodelovanju s sonastopajočima Gajo Rupnik Caruso in Niko Prusnik Kardum. Avtor glasbe je Gašper Torkar, video pa podpisujeta Stella Ivšek in Gregor Mesec.

Jan Krmelj (1995) je gledališki režiser, pisatelj in vizualni umetnik. Končal je študij gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Vizualno je oblikoval in režiral predstave Triadni balet: Spev rane, Idomenej, Hamlet ter Utopia, Arheologija raja. Krmelj je tudi ustanovitelj kolektiva DivinaMimesis, s katerim so postavili instalacije in performanse Niti sled, Autobiographical animal ter SYMPTOMA.