Znamenita Williamsova drama je bila sicer le izhodišče za nadaljnje raziskovanje, je poudaril Ferlin. Iz drame, ki temelji na besednem izražanju, so želeli ustvariti plesno predstavo, pri čemer so preizkušali telo kot edini mogoči komunikator, je pojasnil.

Čeprav predstava stoji brez uporabe govornega aparata, so se morali igralci naučiti besedilo Williamsove drame, ki ga skozi vso predstavo govorijo v sebi. Tako se v njih odvija dvojni proces, slediti morajo izvirnemu besedilu in hkrati skrbeti za gib, je še povedal Ferlin. Meni, da s predstavo izpolnjujejo tudi dramatikovo željo, saj si je želel, da bi zaživela v kar največ možnih scenskih različicah.

Ferlin v predstavi ponovno razpira vmesno področje med abstrahiranim plešočim telesom in konvencijami gledališkega jezika. V dramskem besedilu kot predlogi je govorno dejanje običajno razumljeno kot dominantni označevalec uprizoritvenega koda. Ker izvajalci na odru ne uporabljajo glasu ali govornega aparata, je raziskovalni proces osredotočen na telesa v gibanju, ki ustvarjajo fizične spomine na besedilo in namene, zapisane v njem, so zapisali v zavodu Emanat.

Tako se Ferlin in skupina štirih plesalcev - Loup Abramovici, Anja Bornšek, Maja Delak in Žigan Krajnčan - spopadejo s skoraj nemogočo nalogo, s katero poskušajo na novo iznajti gledališkost skozi potencial, ki izhaja iz sopostavitve telesa in besedila. Odrski prostor tako, kot so zapisali v Emanatu, vzpostavi možnost razpiranja napetosti, ki nastanejo med preizpraševanjem gledaliških konvencij in odpiranjem novih imaginacij.

Predstava je nastala v koprodukciji s Ferlinom in v sodelovanju s številnimi partnerskimi organizacijami. Dramaturg je Goran Ferčec, scenograf Mauricio Ferlin, kostumograf Matija Ferlin. Za glasbo je poskrbel Luka Prinčič.