Bukowskega danes vsi poznamo kot tistega trmastega, samodestruktivnega pisatelja, ki je pisal o seksu, kurbah, alkoholu in konjskih dirkah, o luzerjih, klatežih in marginalcih, zraven pa še živel svoje pisanje. Ob branju njegove poezije pa se zdi, da smo nepravični in površni, ko ga obtožujemo ekshibicionizma in šokantnosti. Človek, ki je v samoti napisal 36 zbirk poezij, je že moral nujno izraziti svoja čustva in očitno ni imel s kom govoriti o njih. Potreba po izražanju se je porodila iz velike tišine in osamljenosti, je ob predstavi zapisala režiserka.

Poudarila je, da se je v predstavi skušala izogniti klišejem o Bukowskem in vstopiti v njegovo intimno plat. Bukowskega je označila kot prvega emancipiranega moškega, ki si je upal govoriti o svojih čustvih. Položaj moških se je namreč po njenih besedah v sodobnem svetu spremenil, k čemur so nedvomno pripomogla ženska gibanja, in moški se mora ponovno definirati. Sami, kot je zapisala, so, navdahnjeni s poezijo Bukowskega, delali glasbo in predstavo o "moških, ki se ne bojijo čustev".

Za prevod je poskrbel Branko Završan, avtorji glasbe pa so Boštjan Gombač, Sebastijan Duh, Zlatko Kaučič in Jošt Drašler. Kot je povedal Gombač, so predstavo začeli ustvarjati pred več kot letom dni. Prva ideja je bila, da pesmi ostanejo v izvirniku. Najprej so delali sami, nato so se povezali s SMG. Pri ustvarjanju glasbe so se držali vodila, da morajo najti svojo zvočnost, svoj ključ, zato so se skupaj podali v zvočno ekskurzijo.

Članica igralskega ansambla SMG Janja Majzelj je povedala, da ji Bukowski do sodelovanja pri predstavi ni bil všeč, sedaj pa je svoje mnenje o njem spremenila in ga razume. Spoznala je tudi, da pravzaprav govori o univerzalnih problemih človeštva.

Ob Majzljevi v predstavi igrata še člana ansambla SMG Ivo Godnič in Blaž Šef. Na odru jih v živo spremljajo Sebastijan Duh, Zlatko Kaučič, Jošt Drašler in Boštjan Gombač, ki se jim pridruži tudi z vokalom. Kostumografka je Jelena Proković, Djilasova je poskrbela tudi za scenografijo.

Literarna zapuščina Bukowskega obsega več tisoč pesmi, na stotine kratkih zgodb in šest romanov. Zaznamujejo jo zlasti družbeno in kulturno okolje njegovega mesta, Los Angelesa, ter življenje na robu družbe, ki ga je še predobro poznal. V svojih delih popisuje razmerja z ženskami, alkohol, neznosnost dela, pa tudi sam akt pisanja. Prevedena so v številne jezike, seznami izdanih del pa se skoraj vsako leto pridruži še kakšna posthumna izdaja - do zdaj številne zbirke pesmi, dve knjige pisem, dnevnik, zbirka kolumen.