Sodelujoči teatrologi bodo na današnjem znanstvenem simpoziju pozneje prispevali tudi prispevke za mononografijo, ki bo izšla ob 85. obletnici Jovanovićevega rojstva in bodo bolj poglobljeni od predstavljenih referatov, je pojasnila Diana Koloini. Kot je dodala, bo monografija zastavljena širše, poleg prispevkov teatrologov, tudi nekaj tujih, bo med drugim vsebovala tudi spominske zapise ter obsežen fotografski material.
Simpozij z začetkom ob 10. uri bo uvedel Blaž Lukan z referatom Začetek dramske pisave Dušana Jovanovića, v katerem bo na osnovi Jovanovićeve prve objavljene drame Predstave ne bo (1962) skušal pokazati sintetično naravo Jovanovićeve dramske pisave.
Sledil bo prispevek Tomaža Toporišiča z naslovom Žrtve mode bum-bum, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka: dva primera (post)dramskih tekstov o estetskih revolucijah in angažiranem gledališču. Toporišič bo ponudil tezo, da se je zgodovina tega, kar so pozneje poimenovali politično gledališče 80. let, začelo v 70. letih ter da je leto 1975 povezalo dve generaciji: Dominika Smoleta, predstavnika kritične generacije Odra 57, in Dušana Jovanovića, predstavnika performativne revolucije Pupilije Ferkeverk.
Prvi del simpozija bo sklenil referat Alda Milohnića, v katerem se bo vprašal Ali je napočil čas, da Jovanovićevo Balkansko trilogijo potegnemo iz naftalina.
V drugem delu simpozija se bo Rok Vevar osredotočil na specifičnost neoavantgardnih elementov v Jovanovićevem eksperimentalnem gledališkem opusu 1965-1981. Darja Dominkuš bo predstavila Jovanovićeve uprizoritve klasike, simpozij pa sklenil Sebastijan Horvat z referatom, naslovljenim Dušan Jovanović kot prvi konceptualni slovenski režiser. V prispevku se Horvat ukvarja z drugo fazo Jovanovićevega režijskega ustvarjanja, kjer režira klasična besedila v gledaliških institucijah in do njih vzpostavlja izrazito avtorskokonceptualni odnos, piše v programski knjižici simpozija.
Dušan Jovanović (1939-2021) je bil eden najpomembnejših, "morda sploh najpomembnejši ustvarjalec slovenskega gledališča v zadnjega pol stoletja. Njegov prispevek k modernizaciji te umetnosti na Slovenskem je odločilen; prav tako tudi njegove zasluge za visoko kondicijo, pomensko in umetniško relevantnost celotnega polja scenskih umetnosti pri nas", je ob simpoziju zapisala Diana Koloini.
Jovanovićev ustvarjalni opus je obsežen, kompleksen in kar se da raznovrsten, saj ga je uresničeval z različnimi vlogami, vselej zasledujoč svojo avtorsko izostrenost in visoko profesionalnost. Bil je režiser največjega formata, dramatik z obsežnim in raznovrstnim opusom, umetniški vodja, ki je predrugačil slovensko gledališko krajino, pisatelj in pesnik, tudi pronicljiv esejist in publicist, pedagog, je naštela Diana Koloini, ki je Jovanovića označila za "motor slovenskega gledališča".