Projekt in jaz komaj diham  je nastal kot odziv na besedilo Neke noči neke deklice nekje umirajo in študije Sexy But Psycho, dr. Jessice Taylor. Zgodovinska ideja tavajoče maternice (“the wandering womb“) se znajde v labirintu iskanja izhoda.

Intimno soočenje s tesnobo skozi telesnost in zvočne pokrajine nagovori začarani krog paničnih napadov in samodestrukcije. Predstava z elementi senzoričnega in gibalnega gledališča sopostavlja brezizhodnost samote ter empatijo kot težnjo po skupnosti in kolektivnem izkustvu živosti.

Projekt je zaživel pod režijo Katje Markič, dramaturgijo Katje Gorečan in s performansom Rine Pleteršek. Vizualno podobo je oblikovala Maja Poljanc zvok pa Ana Jerina. Pri nastajanju je sodelovala tudi dr. Ivona Kruljac kot zunanja sodelovka.