Kaj se zgodi, ko ti v službi v nenadoma rečejo, da te po dolgih letih dela ne potrebujejo več? Ker je pač kriza. Najprej seveda vsak pomisli na to, kako bo plačal račune. A kaj če to sploh ni tista glavna stvar? V hipu se ti svet postavi na glavo. Človek, ki je včasih morda komaj čakal na vikende, se mora spopasti s preobilico prostega časa. Štiri stene stanovanja postanejo ves njegov svet, hrup z ulice in zoprni sosedje postanejo njegovi ječarji, družina, ki mu hoče le najbolje, rablji njegove samozavesti on sam pa jetnik v zlati kletki, so vsebino igre povzeli v gledališču.

Kot je povedal Žilavec, te Simonove drame od prej ni poznal, ko jo je prebral, pa je režijo z veseljem sprejel. Drama govori o kapitalističnem razmišljanju, kjer je vse podrejeno dobičku, podrediti se mu mora tudi mali človek, delavec. To je nekaj, kar sam "globoko prezira in sovraži", zato se mu je zdelo, da bo imel kaj povedati.

Čeprav je to njegova četrta režija v Šentjakobskem gledališču, z večino tokratne igralske ekipe, razen z Lili Bačer Kermavner, sodeluje prvič. Je pa, kot je dodal, že od svoje prve režije v Šentjakobskem gledališču "zaljubljen" v igralce tega gledališča zaradi njihove predanosti in talenta: "Predstave se lotijo z vso odgovornostjo in željo, da bi naredili čim boljše vloge."

Dogajanje je postavljeno v New York, a bi se drama lahko dogajala v kateremkoli mestu zahodne civilizacije. "To je igra slehernega velemesta oziroma malega človeka zahodne civilizacije, ki se je ujel v kapitalistično razmišljanje, iz katerega se sam ne more iztrgati," je povedal Žilavec in dodal, da se tudi lika v predstavi ne moreta iztrgati iz svojega okolja.

Jetnika druge avenije je Žilavec označil kot žalostno zgodbo našega vsakdana. Z ekipo so se ga lotil kot resnične zgodbe, pri kateri se niso branili komike. "Tako kot je v življenju: tudi najbolj žalostna življenjska zgodba ima ogromno komičnih momentov," je poudaril.

V predstavi igrajo še Tomaž Cvar, Marko Skok, Barbara Lečnik Spaić, Irena Mrak Kranjc in Tatjana Žagar.

Scenografinja predstave je Ana Rahela Klopčič. Kot je povedal Žilavec, se celotna igra dogaja v enem samem prostoru, kar je lahko tudi past, saj lahko postane dolgočasno. Scena je sicer zelo preprosta, a Žilavec meni, da jo igralci ustrezno oživijo.

Kostumografijo je zasnoval Bojan Vister, ki pa je med postavljanjem predstave na oder zbolel, zato je delo po njegovih smernicah nadaljevala Mateja Čibej.