Komični delirij v enem dejanju so leta 2012 uprizorili v Prešernovem gledališču Kranj, postavitev v Šentjakobskem gledališču pa bo njegova druga uprizoritev v Sloveniji, je na novinarski konferenci povedal član gledališča Srečko Kermavner.
Predstava se dogaja v galeriji sodobne umetnosti, kjer varnostnika ob koncu delavnika naletita na nenavaden prizor: sredi prostora spi ženska. Kdo je, zakaj je zaspala, kaj storiti z njo? Ta in še druga vprašanju ju vodijo skozi niz duhovitih dogodkov in srečevanj, ki naj bi razkrili skrivnost speče obiskovalke. V galerijo prihajajo mož, hči, zdravnik, kritičarka, pa tudi tatova, ki imata prav posebno nalogo. Toda klobčič besedne in situacijske komike lahko razveže le speča ženska Antonia.
Besedilo so v režijo ponudili priznani igralki Nataši Barbari Gračner, ki je po Kermavnerjevih besedah v najstarejše repertoarno ljubiteljsko gledališče, ki bo prihodnje leto praznovalo 100-letnico, vnesla neverjetno energijo in pozitivizem. S tem so se strinjali tudi Meta Černe, Katja Ogrin in Bojan Vister, ki prav tako nastopajo v predstavi. Poudarili so, da je prišla z jasno izdelano vizijo, bila je izredno natančna, njen pristop k študiju predstave pa je bil pedagoški.
Kot je povedala režiserka, jo je besedilo zanimalo, ker sama ni bila ljubiteljica sodobne umetnosti, to pa ji je dalo priložnost, da jo razišče. Da bi ga še bolj postavila v sodobni čas, pa ga je priredila tako, da je v glavno, sicer moško vlogo, postavila žensko, izpustila je umetnika in namesto njega v tekst vključila izbor iz besedila Manifest za umetnika ikone sodobne umetnosti Marine Abramović, ki do te predstave še ni bil preveden v slovenščino.
Po njenih besedah se je rodila predstava o sleherniku našega življenja, v katerem si želimo, da bi se lahko za trenutek ustavili in se globlje povezali s svojimi najbližjimi. Zgodila se bo na minimalistični sceni Urše Vidic ter v izčiščenih in estetskih kostumih Tine Bonča. Dramaturg je bil Rok Andres, z glasbo pa sta jo opremila Dimitrij Gračner in Tina Ogrin.
Predstava je poklon umetnosti v vseh pogledih, tako vizualno kot v zvočni podobi, so še izpostavili na novinarski konferenci. Njen dramaturg Rok Andres pa je zapisal, da ni le igra o vprašanju umetnika in umetnosti v našem svetu, ampak tudi igra o osamljenosti, neslišanosti, nezmožnosti poslušanja, o svetu, kjer nam množica hitrih in intenzivnih podob onemogoča, da bi lahko stopili v stik z umetnino in - konec koncev - s sočlovekom ali s samim seboj.