Vandotov Kekec na hudi poti je prva od zgodb o junaškem pastirju Kekcu in edina, ki še ni bila posneta na filmski trak. Še preden je ukanil samotarsko zeliščarico Pehto in divjega lovca Bedanca, se je Kekec s svojo starejšo polsestro Jerico izgubil, tako da sta namesto do Tretje doline prišla do dveh bajeslovnih bitij, gorske vile Škrlatice in divjega moža Prisanka, pri katerem Kekcu grozi, da bo moral vse življenje pasti divje koze, so vsebino povzeli v Rozinteatru.

V pripovedi je še posebej izpostavljeno nasprotje med dobroto in sebičnostjo, kar jo dela v današnjem času še bolj aktualno kot ob nastanku. Za predstavo, ki bi morala razveseljevat tako odrasle kot otroke, so narejeni izvirni songi v nekoliko posodobljeni Kekčev maniri. Denimo: "Kdor vesele pesmi poje, mora peti jih po svoje, ker je danes takšen čas, da pesem ni več od vseh nas." Glasbo zanje podpisuje Nino de Gleria.

Barbara Bulatović je zaslužna tudi za likovno zasnovo predstave ter izdelavo lutk, pri katerih so ji pomagali Pavla Korošec, Barbara Stupica in Mitja Ritmanič. Luči je oblikoval Anže Kreč.