Meduza kot ena najbolj arhaičnih mitoloških figur in simbolov ženskosti predstavlja binarnost. V grški mitologiji je tako popolna lepotica kot popolna pošast, ki na eni strani simbolizira lepoto, na drugi pa grozo. "V svojem delu iščeva in vzpostavljava novo estetiko dekonstruiranega in ponovno sestavljenega izmuzljivega (ženskega) bitja. Kot Meduzin pogled okameni tistega, ki jo pogleda, želiva v najinem plesu zamrzniti dani trenutek, stanje; otrpniti to, kar je in to razširiti v večnost," sta zapisali avtorici.

Plesalki še pravita, da se vedno vračata k iskanju izčiščenega trenutka v večnosti; trenutka, ko si sam sebi dovolj. Trenutka, ko si. Ta vstop časa pomeni izstop iz kapitalistične logike dojemanja in konzumiranja časa, ki predstavlja tudi izstop ženske iz patriarhalno-kapitalističnega ustroja družbe, da bi poiskala in našla svoj prostor in svoj čas.

Avtor in izvajalec glasbe je Blaž Pavlica, vokalistka je Tea Vidmar, za scenografijo pa sta poskrbeli Tatiana Kocmur in Liza Šimenc.

Urša Rupnik je kulturologinja, plesalka in koreografinja. Kot samostojna plesna ustvarjalka sodeluje s pomembnejšimi slovenskimi koreografi in drugimi umetniki, sama pa ustvarja avtorske solistične in skupinske plesne projekte. Leta 2013 je za strokovno in organizacijsko delo na področju sodobnega plesa prejela listino Mete Vidmar.

Liza Šimenc je plesalka, pedagoginja in koreografinja. Plesno izobrazbo je pridobila na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in jo leta 2010 nadgradila s priključitvijo modernemu baletnemu ansamblu Kjara's Dance Project. Kot plesalka in koreografinja je sodelovala pri številnih projektih. Živi in ustvarja v Berlinu.