Q: Kdo ali kaj je “človek” v Tri četrt človeka?

A: „Človek“ v tem delu je plesalec – natančneje, telo, ki se spopada z zahtevami gibanja, popolnosti in samoizražanja. Vendar je ta „človek“ tudi tri četrtine osebe, ta “človek” je občutek nepopolnosti ali neravnovesja. Ples postane metafora za stanje tega “človeka”, ki se nenehno vrti v iskanju tistega manjkajočega dela.

Q: Kako je nastal Tri četrt človeka?

A: Nastal je kot razmislek o trenjih, s katerimi se soočam kot plesalka, koreografinja in človeško bitje. Delo je osebno, porojeno iz ponavljajoče se, izčrpavajoče narave nastopanja, koreografije in vsakdana. V njem je izražena frustracija, da „nikoli ne naredimo dovolj“, obenem pa priznava, da tudi mirovanje razkriva nove možnosti.V času radikalnih omejitev v času korone, ko se je porušil red, ki smo ga nekoč poznali. Grožnja je postala naša nova resničnost in nadomestila udobje znanega. Tri četrt človeka odraža občutek nenehnega pogajanja, balansiranja med togimi prepovedmi in potrebo po občutku svobode.

Q: Kateri so vplivi in reference v Tri četrt človeka?

A: Izhajam iz baletne tradicije in vse moje ideje so nek način vedno povezane z baletno umetnostjo. Tehnično gledano me navdušujejo baletni mojstri Marius Petipa, George Balanchine in William Forsythe. Hkrati sem že nekaj let precej vpeta v delo Via Negativa in delo umetniškega vodje Bojana Jablanovca. Moje metode, strategije in pristopi k uprizarjanju so nekaj, kar se je oblikovalo ravno pri Via Negativi.

Q: Kaj je tisto, zaradi česar Tri četrt človeka vztraja oz. prestaja preizkus časa?

A: Menim da je trajnost dela je v njegovi iskrenosti. Sprejema nepopolnost, protislovje in nenehni boj za doseganje več, kar so brezčasni vidiki človeške izkušnje. Dokler bodo plesalci premikali svoja telesa do novih meja, koreografi iskali nove možnosti in ljudje poskušali razumeti sami sebe, bo predstava Tri četrt človeka odmevala. Odraža neskončno potovanje in ne končnega cilja. Obenem pa se mi zdi, da na to vprašanje z gotovostjo lahko odgovori le čas.